Uradna oseba je izdala akt, s katerim je zavezani stranki naložila obveznost. Naknadno je stranka pravočasno vložila pravno sredstvo, v katerem je navedla, da je bil ukrep izdan na podlagi napačnega dejanskega stanja. Organ je ugotovil, da navedbe stranke držijo, vendar se ob novo ugotovljenih dejstvih ugotavlja druga kršitev in tako (druga) obveznost iste stranke. Kako naj sedaj postopa z že izdanim aktom oziroma glede izreka ukrepa glede na novo izkazano dejansko stanje? Ali velja enako kot za upravne akte tudi za prekrškovne (npr. plačilni nalog)?

Že izdan in vročen akt se lahko izpodbija le s pravnimi sredstvi (Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2019, str. 205). Pri tem je stranka kot pritožnik omejena, saj lahko navaja nova dejstva in dokaze v pritožbi samo, če so obstajali že v času odločanja na prvi stopnji in jih stranka ni mogla predložiti oziroma navesti prej oziroma na obravnavi (ibidem, str. 211, po 238. členu ZUP).


Če predpostavimo, da je v konkretni zadevi pritožnik navedel sporna dejstva pravočasno (že prej, pri prvostopenjskem odločanju), pa jih je treba v pritožbenem postopku seveda upoštevati. Kadar je nesporno in pravočasno ugotovljeno, da je bil akt izdan na podlagi napačnih dejstev, se v pritožbenem ali obnovljenem postopku (po 237. členu ZUP oziroma po dokončnosti po 260. členu ZUP in 270. členu ZUP) ta akt mora odpraviti, nakar se izda nov glede na resnični dejanski stan. Pritožbeni organ oziroma organ, ki vodi obnovljen postopek, tako izda sklep, s katerim se postopek po uradni dolžnosti ustavi, če glede na dejstva ni ugotovljene očitane kršitve zavezanca (135. člen ZUP). Kadar pa (na podlagi pritožbe) organ ugotavlja, da je bila storjena kršitev, a druga kot opredeljeno v prvotni odločbi, se izda nova odločba z novo obveznostjo glede na resnično dejansko stanje, toda le pod pogojem, da ta ni manj ugodna za stranko kot predhodna. Kolikor bi bila nova odločitev manj ugodna za stranko, je zaradi omejenosti odločanja v pritožbenem postopku v breme pritožnika namreč potrebno postopek voditi tako, da organ v breme pritožnika odloči samo, če je šlo v prvostopenjskem postopku za kršitev bistvenih postopkovnih pravil ali krajevne pristojnosti ali ničnostnih razlogov. Če organ torej ugotovi lažjo ali enako težko kršitev, se izda nova odločba z novim ukrepom, ki prejšnjo nadomešča. Če pa se ugotovi težja kršitev ali je potreben težji ukrep, kot izrečen v prvotni odločbi, se mora pritožbeni postopek ustaviti s sklepom (in prvotno odločbo/akt pri tem odpraviti), hkrati pa se uvede nov postopek ugotavljanja in ukrepanja na podlagi novo ugotovljenih resničnih dejstev. Stranka zaradi vložene pritožbe ne more biti v slabšem položaju, kot je bila pred njeno vložitvijo (prepoved reformatio in peius, ibidem, str. 214). Vse navedene akte na podlagi pritožbe (sklep o ustavitvi postopka oziroma nova odločba) lahko izda organ prve stopnje prek pravil ZUP o izdaji nadomestne odločbe, če pa je pritožba že odstopljena organu druge stopnje, ta prvotno odločbo, izdano na podlagi zmotnega dejanskega stanja, odpravi na podlagi 251. člena ZUP in izda nove akte o zaključku postopka (sklep o ustavitvi postopka in novo odločbo ali spremembo prvotne odločbe).


Analogno velja tudi za prekrškovne akte, upoštevaje, da je praviloma pravno sredstvo zoper prvostopenjski akt (npr. inšpektorata) v hitrem prekrškovnem postopku le zahteva za sodno varstvo pred sodiščem, ne pa pritožba kot po ZUP. Peti odstavek 63. člena Zakona o prekrških (ZP-1, Ur. l. RS, št. 29/11 – uradno prečiščeno besedilo, 21/13, 111/13, 74/14 – odl. US, 92/14 – odl. US, 32/16, 15/17 – odl. US, 73/19 – odl. US, 175/20 – ZIUOPDVE in 5/21 – odl. US) določa, da če prekrškovni organ ugotovi, da je zahteva za sodno varstvo pravočasna in utemeljena, lahko odločbo o prekršku odpravi in ustavi postopek ali jo nadomesti z novo odločbo in o tem obvesti storilca in osebo, ki je vložila zahtevo za sodno varstvo oziroma vroči novo odločbo. Če prekrškovni organ odločbe ne odpravi ali nadomesti, jo s spisom in morebitnimi dodatnimi dokazi posreduje v odločitev pristojnemu sodišču (sedmi odstavek 63. člena ZP-1). Če prekrškovni organ v izpodbijanem aktu ni upošteval še ene kršitve, ni mogoče izpodbojnega plačilnega naloga neposredno nadomestiti s plačilnim nalogom za drugo kršitev, ampak se prvotni akt odpravi, nato pa izda nov za drugo kršitev.