Kakšne pravne možnosti ima prvostopenjski organ, če ugotovi, da je drugostopenjski organ v pritožbenem postopku po odpravi prvostopenjske odločbe izdal nezakonito odločbo, saj le-ta pred izdajo odločbe ni ugotovil resničnega dejanskega stanja (8. člen ZUP)? Odločba, s katero je drugostopenjski organ meritorno odločil o strankinem zahtevku, je neobrazložena (niso navedeni razlogi in dokazi, ki so odločilni za takšno odločitev), citirana so le določila materialnega predpisa, ki pa ne ustrezajo dejanskemu stanju.

Glede na to, da je drugostopenjski organ v pritožbenem postopku odpravil odločbo prvostopenjskega organa in sam vsebinsko odločil o stvari, je takšen upravni akt dokončen, kar pomeni, da zoper ta akt ni mogoče vložiti rednih pravnih sredstev v postopku odločanja (tretji odstavek 2. člena Zakon o upravnem sporu (pisrs.si) (ZUS-1, Ur. l. RS, št. 105/06). Da pa bi prišlo pri odločanju v upravnem postopku ter pri drugih oblikah oblastvenega delovanja uprave načelo zakonitosti in s tem načelo enakosti pred zakonom do polne veljave, obstaja poseben zunanji nadzor nad delovanjem uprave. Ta nadzor v slovenskem pravnem sistemu zaupan neodvisnim sodnikom, ki so vezani zgolj na ustavo in zakon (125. člen Ustava Republike Slovenije (URS) (pisrs.si), URS, Ur. l. RS, št. 33/91)). Sodni nadzor nad zakonitostjo dokončnih upravnih aktov se opravlja prek institucije upravnega spora (Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 635-636).Za začetek upravnega spora je vselej potrebna tožba upravičenega (legitimiranega) tožnika in sicer:

• na podlagi tožbe posameznika (fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke, čeprav ni pravna oseba), ki misli, da mu je bila kršena kakšna njegova pravica ali na zakon oprta neposredna osebna korist. Prvenstven cilj upravnega spora je v tem primeru sodno varstvo pravic posameznika; varstvo subjektivnih pravic je zato zagotovljeno posamezniku (subjektivni upravni spor), ki meni, da mu je bila s strani upravnih organov odklonjena kakšna pravica, ki mu gre po zakonu, ali bila naložena kakšna obveznost, ki mu je po zakonu ni mogoče naložiti;

• na podlagi tožbe posebnega organa (višjega državnega odvetnika ali drugega zastopnika javnega interesa), ki sodi, da je bil z upravnim aktom kršen zakon v škodo javnega interesa. V tem primeru obstaja predvsem interes države, da se odpravi takšen nezakonit upravni akt, ne pa posameznika, ki je z upravnim aktom pridobil kakšno pravico ali korist, ki mu po zakonu ne pripada. Cilj upravnega spora v tem primeru ni varstvo subjektivnih pravic, temveč varstvo zakonitosti (objektivni upravni spor) pri delu in odločanju organov (Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 679).

Ker je upravni spor primarno namenjen varstvu pravic posameznika, je torej zastopnik javnega interesa le izjemoma lahko tožnik (tretji odstavek 17. člena ZUS-1), in sicer v primerih, ki jih določa ZUS-1 (18. člen ZUS-1).


Druga možnost v navedenem primeru pa je zgolj pobuda organa prve stopnje organu druge stopnje, da slednji po uradni dolžnosti v primeru nepopolno ali napačno ugotovljenih dejstev uvede obnovo (drugostopenjskega) postopka po 1. točki prvega odstavka 260. člena ZUP.

Na splošno velja, da odločitev organa druge stopnje prvostopenjski organ zavezuje, saj mu je nadrejen. Organ prve stopnje tako lahko poda zgolj predlog za obnovo postopka ali sprožitev upravnega spora prek vlade in državnega odvetništva, pri čemer organi, ki jim to predlaga, na pobudo niso vezani.