Ko se na primer pripravlja zakon, ki določa pristojnosti t. i. klicnega centra, ki naj bi se izvajal s strani določenega zasebnega subjekta (zavoda, društva ipd.), tudi denimo registracijo uporabnikov, obveščanje, vodenje uradnih evidenc ipd., je vprašanje, ali se lahko glede na 121. člen Ustave RS s tem zakonom zavod kot oseba zasebnega prava pooblasti za izvajanje tovrstnih nalog in ali so te naloge lahko le upravne (in katere to so, le odločanje v upravnih postopkih ali širše) ter ali so lahko (le) oblastne ali servisne? Katere naloge je možno poveriti taki osebi z zakonom in tako opredeliti to osebo kot nosilca javnih pooblastil? Ali pa se za tovrstne naloge v zakonu ne navede konkretnega nosilca in se na podlagi zakona z izvajalcem sklene le pogodba o izvajanju nalog? Pri tem ugotavljamo, da različni veljavni zakoni dodeljujejo javna pooblastila različnim pravnim osebam za različne vsebine, npr. da nosilec javnega pooblastila določa standarde in normative za izvajanje posameznih vrst nalog, nadalje določa programe usposabljanja, organizira strokovno izobraževanje in usposabljanje, celo izdaja strokovno glasilo ...

Če področni zakon določene naloge opredeljuje kot javne oziroma odločanje ali storitve v javnem interesu, gre v tem delu za t. i. javne naloge, ki so kot temeljne naloge državne uprave lahko tudi predmet javnega pooblastila. Konkretni primer osnutka zakona določa različne naloge, ki so po pravni naravi oblastne (zlasti npr. registracija določenih subjektov kot upravna zadeva in tako izvajalci sodijo med zavezane organe po 1. členu ZUP, kot tudi posamična dejanja v postopkih podeljevanja statusa), pa tudi druge (npr. obveščanje). Pri tem se med upravne naloge ne šteje le vodenja oziroma odločanja v konkretnih upravnih zadevah, ampak tudi izdajanja splošnih aktov in materialnih dejanj, kot je denimo vodenje uradnih evidenc (več o tem v Kovač, Pravni in sociološki vidiki javnih pooblastil, 2006).

Na splošno so vrste nalog, ki se lahko zaupajo z javnim pooblastilom, po Ustavi RS (URS, Ur. l. RS, 33/91 in novele) dokaj nedorečene, saj je v drugem odstavku 121. člena uporabljen izraz "nekatere" naloge ("Z zakonom lahko samoupravne skupnosti, podjetja in druge organizacije ter posamezniki dobijo javno pooblastilo za opravljanje nekaterih funkcij državne uprave"). Ni jasno, za katere naloge gre, niti kakšnega obsega so lahko. Ko preučujemo naravo nalog, ki jih opravlja državna uprava, se moramo hkrati zavedati, da uprava opravlja tudi neupravne naloge, zato so lahko obojne predmet javnih pooblastil. Ne drži trditev, da se le oblastne naloge lahko prenaša z javnim pooblastilom, neoblastnih pa ne. Tako ni videti nobene ovire, da se katerakoli upravna naloga, oblastna ali neoblastna (servisna), zaupa kot javno pooblastilo. Splošno stališče je naslednje – če že sama država in njena uprava opravljata tako avtoritativne kot druge, zlasti servisne, razvojne, pospeševalne in strokovne naloge, potem se lahko z javnim pooblastilom prenašajo tudi te. Ustava namreč omejuje predmet javnega pooblastila le z vezanostjo na primarnega nosilca, tj. državno upravo. Se pravi – predmet javnega pooblastila je lahko katerakoli naloga v okviru funkcij, ki jih opravlja državna uprava (Kovač, Javno pooblastilo v Republiki Sloveniji, 2005, str. 213-216). Pri tem pa je treba nadalje upoštevati, ali se te naloge poverja javnopravnemu ali zasebnopravnemu nosilcu.

Drugi in tretji odstavek 15. člena Zakona o državni upravi (ZDU-1, Ur. l. RS, št. 113/05 in novele) obravnavata vprašanje podelitve javnega pooblastila v tem delu podrobneje. Javno pooblastilo se lahko poveri z zakonom, kar pa je mogoče izpolniti vključno s konkretno navedbo subjekta kot nosilca javnih pooblastil le, ko se javno pooblastilo zaupa neposredno z zakonom specifičnim osebam javnega prava, ki so ustanovljene neposredno z zakonom (npr. različne zbornice) (Pirnat (gl. ur.), Komentar zakonov s področja uprave, 2004, str. 522).

Kadar so nosilci javnih pooblastil lahko pravne osebe zasebnega prava, pa neposredna podelitev javnega pooblastila ni mogoča. Pravne osebe zasebnega prava namreč v zakonu ne morejo biti navedene oz. je to vsaj težko izvedljivo ali bi bilo neupravičeno monopolne narave, poleg tega pa se vedno lahko ustanovijo nove take osebe, ki morajo tudi imeti možnost pridobiti javno pooblastilo (Kovač, Pravni in sociološki vidiki javnih pooblastil, 2006, str. 175). Zato v primeru podelitve javnega pooblastila zasebnopravnim/emu subjektom/u zakon praviloma le podrobno uredi način njihove določitve. V ta namen mora zakon natančno določiti pogoje, ki jih mora izpolnjevati nosilec javnega pooblastila, določiti organ, ki podeli javno pooblastilo oziroma s svojim posamičnim aktom določi enega ali več nosilcev javnega pooblastila, in določi postopek za podelitev javnega pooblastila (Pirnat (gl. ur.), Komentar zakonov s področja uprave, 2004, str. 522-523). Na tej podlagi (odločbe o izbiri nosilca javnega pooblastila) se lahko nato z določenim nosilcem sklene tudi pogodba o podrobnejšem izvajanju javnega pooblastila.

V konkretnem primeru tako velja, da zakon lahko kot predmet javnega pooblastila opredeli tudi neoblastne naloge, ki jih izvaja (tudi) državna uprava, vendar pa se praviloma v zakonu poimensko opredeli le javnopravne nosilce javnih pooblastil, medtem ko se pri (več možnih) zasebnopravnih nosilcih opredeli le pogoje za ta status in pristojnost ter postopek podelitve statusa. Če in ko zasebnopravni subjekt z upravno odločbo pridobi status nosilca javnega pooblastila za izvajanje nalog po zakonu, se lahko razmerje z državo (v njenem imenu deluje organ, ki je izdal odločbo o podelitvi javnega pooblastila) oziroma uporabniki nosilca javnega pooblastila podrobneje uredi še s pogodbo v okviru določb zakona in določil odločbe o podelitvi javnega pooblastila.