Kateri organ je krajevno pristojen za vodenje postopka glede na ZUP in področno zakonodajo? Kateri organ je krajevno pristojen za vodenje postopka, če je navezna okoliščina po področnem zakonu (drugače kot po ZUP) določena po kraju bivališča staršev otroka, kot to določa 81. člen Zakona o socialnem varstvu?

Kako ravnati, če otrok biva stalno na območju X, po smrti enega od staršev, pri čemer drugi ni znan, pa so otroka prijavili na stalno prebivališče na območju Y pri skrbnikih? Kako ravnati v primeru, če ima otrok prijavljeno stalno prebivališče na območju Z, starši, katerim je bil odvzet, pa na območju W?

Na območju X ima prijavljeno stalno prebivališče družina A. Družina A se je preselila na območje Y, vendar pa tu še nima prijavljenega stalnega prebivališča. Kateri izmed upravnih organov X ali Y je krajevno pristojen pri vodenju upravnih postopkov za družino A?

Upravni organ CSD izvaja postopek (rejništvo) po stalnem prebivališču staršev, ki sodi v krajevno pristojnost organa A, medtem ko ima mladoletna oseba stalno prebivališče v krajevni pristojnosti organa B. Kateri upravni organ je krajevno pristojen za nadaljnje upravne postopke glede te mladoletne osebe?

Upravni organ CSD odloča o pravicah iz javnih sredstev (npr. denarna socialna pomoč), za katere se krajevna pristojnost določa po pravilih področnega zakona (ZSV) za vso družino. Vlogo vlaga eden od staršev, ki ima stalno prebivališče v kraju A in tam tudi dejansko živi. Na podlagi področne zakonodaje (ZUPJS) se pri ugotavljanju upravičenosti do pravice kot družinska člana upoštevata tudi otroka, ki sta sicer zaupana v vzgojo in varstvo obema staršema (sostarševstvo). Otroka imata stalno prebivališče v kraju B, kjer tudi dejansko živita z drugim staršem. Vlagatelj je na zapisnik podal izjavo, da otroka pri njemu bivata med vikendom in občasno kakšen dan med tednom. Ob ugotovitvi, da ima večina družinskih članov (oba otroka) stalno prebivališče v kraju B in tam tudi dejansko prebivata, le vlagatelj (en družinski član) pa v kraju A, je CSD zadevo odstopil v reševanje krajevno pristojnemu organu CSD v kraju B. Ta meni, da za obravnavo zadeve ni krajevno pristojen. Kateri od organov (CSD v kraju A ali v kraju B) je krajevno pristojen? Kateri organ sproži spor o krajevni pristojnosti? Ali lahko CSD v kraju A, kljub temu, da meni, da za obravnavo vloge ni krajevno pristojen, le-to obravnava, da družina zaradi spora med organoma ne bi ostala brez nujne pomoči?

(1) V vsaki zadevi je treba najprej ugotoviti, ali je predmet odločanja sploh upravna zadeva po veljavnem pravu (2. člen ZUP). Gre za t. i. absolutno pristojnost, da bi se pred slovenskim upravnim organom uvedel upravni postopek. Nadalje je primarno potrebno ugotoviti stvarno pristojnost po področni zakonodaji. Krajevno pristojnost organov urejata 19. in 20. člen ZUP in področni predpisi, ki so nadrejeni ZUP. Krajevna pristojnost pomeni, da je za odločanje v upravnem postopku o pravicah, obveznostih in pravnih koristih posameznikov v posamičnih upravnih zadevah iste vrste pristojen samo en konkretno določen organ izmed vseh stvarno pristojnih (izključna pristojnost) (Androjna, Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 135).

(2) Zakon o socialnem varstvu (ZSV; Ur.l. RS, št. 3/07 in novele) kot področni zakon, nadrejen ZUP, v 81. členu v primeru, ko se odloča o pravicah oziroma pravnih koristih otroka, ne predvideva možnosti, da otrok in znani starši živijo v različnih krajih, niti ne v primeru, če je bil otrok staršem odvzet in ima stalno prebivališče drugod kot starši. Po razlagi intra legem menimo, da je v takem primeru položaj enak, kot če bi bili starši neznani, zato kot navezno okoliščino upoštevamo stalno prebivališče otroka. Pravimo, da gre za pravno praznino, ki jo je potrebno »napolniti« s pomočjo splošnega pravnega načela varstva koristi otroka (glej tudi prvi odstavek 3. člena Konvencije o otrokovih pravicah (OZN), Zakon o ratifikaciji konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah, Ur.l. SFRJ-MP, št. 15/90, Ur.l. RS-MP, št. 9/92, 2/93, 5/99), ki določa: Pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki, bodisi da jih vodijo državne bodisi zasebne ustanove za socialno varstvo, sodišča, upravni organi ali zakonodajna telesa, morajo biti otrokove koristi glavno vodilo.), kot osnovnim vodilom v vseh postopkih, kjer se odloča o otrokovih pravicah, obveznostih ali pravnih koristih.

(3) Ker ima v omenjenem primeru družina stalno prebivališče prijavljeno na območju X, je krajevno pristojni organ X. Šele, ko bo družina A imela na območju Y prijavljeno stalno prebivališče na območju, za katerega je stvarno in krajevno pristojen drug organ (upravna enota Y), lahko organ, ki je začel postopek, to je X, zadevo odstopi organu Y, če se s tem znatno olajša postopek, zlasti za stranko (prvi odstavek 22. člena ZUP). Primerno je, da organ v primeru spremembe okoliščin stranko povpraša za njeno mnenje (Jerovšek et al, ZUP s komentarjem, 2004, str. 135). Navedeno ne velja v primeru, če gre za spremembo krajevne pristojnosti med CSD, saj specialna določba prvega odstavka 82. člena ZSV določa, dače se med postopkom spremenijo okoliščine, na podlagi katerih je bila določena krajevna pristojnost, nadaljuje postopek glede na spremenjene okoliščine novo pristojni CSD. CSD torej nima možnosti presoje, ali bo zadevo odstopil v reševanje novo pristojnemu CSD ali ne, pač pa to mora storiti (razen v zakonsko taksativno navedenih primerih).

(4) Področni zakon izrecno ne določa, kateri organ je pristojen, če je eden od staršev umrl, drug pa je znan, vendar lahko v takem položaju razumemo, da gre za enako situacijo, kot v primeru, ko niti eden od staršev mladoletne osebe ni znan. Zato je potrebno na podlagi tretjega odstavka, v zvezi z drugim odstavkom 81. člena ZSV oz. enako po smiselni rabi prvega odstavka istega člena, krajevno pristojnost določiti na podlagi kraja, kjer je nastal povod za postopek, tj. po stalnem bivališču otroka oz. njegovih skrbnikov. Otrok ima prijavljeno stalno prebivališče na območju Y, zato je za vodenje postopka v tej zadevi pristojen organ na območju Y.

(5) Krajevno pristojnost CSD za odločanje v zadevah, v katerih se upravičenost do pravice ugotavlja za vso družino (npr. denarna socialna pomoč), določa četrti odstavek 81. člena ZSV. Navedena določba pravi, da se v primeru, da imajo družinski člani stalna oziroma začasna prebivališča na različnih naslovih, krajevna pristojnost CSD primarno določi po dejanskem prebivališču večine družinskih članov oziroma po stalnem oziroma začasnem prebivališču večine družinskih članov. V konkretnem primeru je tako za odločanje krajevno pristojen CSD v kraju B, kjer ima večina družinskih članov (oba otroka) dejansko prebivališče in je tam, glede na izjavo vlagatelja, tudi središče njunih življenjskih interesov, prav tako imata na tem naslovu prijavljeno stalno prebivališče. CSD v kraju A, ki je menil, da za reševanje zadeve ni krajevno pristojen, jo je tako pravilno odstopil CSD v kraju B. V smislu prvega odstavka 27. člena ZUP je CSD v kraju B tisti, ki se je zadnji izrekel za nepristojnega in zato poda predlog za rešitev spora o pristojnosti nadrejenemu organu. Namreč, če organ, ki mu je bila vloga kot krajevno pristojnemu odstopljena, prav tako meni, da zanjo ni pristojen, je ne vrača organu, ki jo je poslal, pač pa od organa, pristojnega za odločanje v sporu, zahteva, naj odloči, kateri organ je pristojen (Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2019, str. 86). Ravno zaradi občutljivosti zadev na področju socialnega varstva, 83. člen ZSV določa, da če nastane spor o pristojnosti, mora CSD, ki je začel postopek, svoje delo opravljati vse dotlej, dokler se ne odloči o sporu. CSD v kraju A tako vodi postopek odločanja o pravici družine vse dokler o sporu ni odločeno.