Stranka je vložila pritožbo po preteku pritožbenega roka, hkrati pa je prosila za vrnitev v prejšnje stanje, saj odločba ni vsebovala pravnega pouka o pravnem sredstvu, in je zato stranka rok zamudila. Kateri je ustrezen upravni akt v nadaljevanju upravnega postopka oz. ali se lahko pritožba v tem primeru zavrže s sklepom, ker je stranka rok zamudila?

Pouk o pravnem sredstvu je obligatorna sestavina odločbe v upravnem postopku, saj stranki omogoča učinkovito uveljavljanje njene pravice do pritožbe (13. člen ZUP). Je oblika pomoči neuki stranki kot dela načela varstva pravic strank, ki je eno od temeljnih načel ZUP-a. Neobstoječ pouk o pravnem sredstvu pa ne pomeni nezakonite odločbe in bistvene kršitve pravil postopka, kar potrjuje tudi sodna praksa (sklep Vrhovnega sodišča RS, št. Up 1507/2005, VS19115).
Če odločba sploh nima pouka ali če je pouk nepopoln, se stranka lahko ravna po veljavnih predpisih (lahko vloži pritožbo v pritožbenem roku), lahko pa zahteva od organa, ki je odločbo izdal, naj jo dopolni. V primeru če stranka pravočasno vloži zahtevo za dopolnitev odločbe, ji teče rok za pritožbo oziroma za sodno tožbo od dneva vročitve dopolnjene odločbe (peti odstavek 215. člena ZUP).

V konkretnem primeru je stranka zamudila rok za pritožbo ter po zamudi tega roka vložila pritožbo ter hkrati zahtevo za vrnitev v prejšnje stanje. Vrnitev v prejšnje stanje (restitutio in integrum) je institut, ki omogoča stranki, ki je zamudila dejanje v postopku iz opravičenih razlogov, ki niso na strani stranke, da se postopek vrne v stanje, v katerem je bil pred zamudo roka za opravo procesnega dejanja. Poleg tega gre pri vrnitvi v prejšnje stanje za saniranje objektivne napake, ki jo je povzročila stranka sama. ZUP ne opredeljuje, kaj je opravičen vzrok in pristojni organ v vsakem konkretnem primeru glede na okoliščine primera presoja, ali je vzrok oz. razlog za zamudo dejanja postopka opravičljiv. Opravičljiv vzrok oz. okoliščino lahko predstavlja vsak nepredviden kot tudi neizogiben dogodek, ki ga stranka ni mogla odkloniti, kljub temu, da bi ga lahko predvidela, in je stranki preprečil, da bi v roku opravila neko dejanje postopka. Mednje lahko uvrstimo denimo nenadno bolezen stranke, elementarni dogodek, prometno nesrečo, smrt v družini itd. (glej v Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 346-348). Ker v konkretnem primeru niso podani opravičeni razlogi kot jih razume ZUP in je bila pritožba vložena prepozno, vrnitev v prejšnje stanje ni mogoča.
Organ ne sme jemati zahteve za vrnitev v prejšnje stanje kot take zgolj zaradi oznake »vrnitev v prejšnje stanje«, temveč mora zahtevo presojati z vidika vsebine. Stranka v konkretnem primeru navaja, da odločba ni vsebovala pravnega pouka, iz česar lahko sklepamo, da je stranka podala zahtevo za dopolnitev odločbe. Kot že rečeno to vprašanje ureja peti odstavek 215. člena ZUP, ki določa, da se, v kolikor odločba ne vsebuje pravnega pouka, stranka lahko ravna po veljavnih predpisih (v takem primeru je rok za pritožbo zamudila) ali pa zahteva v osmih dneh od organa, ki je odločbo izdal(torej v osmih dneh od vročitve), naj jo dopolni. V takem primeru teče rok za pritožbo oz. za sodno odločbo od dneva vročitve dopolnjene odločbe. V konkretnem primeru tako lahko organ dopolni odločbo, in sicer tako, da odločbo dopolni s sklepom, katerega izrek vsebuje določbo, da se odločba ta in ta dopolni s poukom o pravnem sredstvu, ki se glasi tako in tako, in navedbo, da pritožbeni rok ali rok za vložitev tožbe teče od dneva vročitve predmetnega sklepa. (Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 605) V kolikor je potekel osemdnevni rok, v katerem stranka lahko zahteva tako dopolnitev, organ zahtevo zavrže kot prepozno.


Menimo, da naj v konkretnem primeru organ obravnava predlog za vrnitev v prejšnje stanje kot zahtevo za dopolnitev odločbe ter tako zahtevo s sklepom zavrže kot prepozno zaradi zamude osemdnevnega prekluzivnega roka. Ker je stranka vložila tudi pritožbo, toda po preteku pritožbenega roka, je po našem mnenju potrebno takšno pritožbo s sklepom zavreči. Organ lahko izda en sklep, v izreku katerega odloči tako o pritožbi kot o zahtevi za dopolnitev odločbe - toda o vsaki zadevi v svoji točki izreka. Lahko pa izda dva samostojna sklepa, enega, s katerim odloči o pritožbi, z drugim samostojnim sklepom pa odloči o zahtevi za dopolnitev odločbe.