Področni zakon oz. na njegovi podlagi izdan pravilnik določa, da mora upravni organ (občinska uprava), ko odloča o materialnih pravicah strank (npr. o dodelitvi občinskih sredstev na področju športa), pred izdajo odločbe pridobiti mnenje izvedenca (npr. komisije), ki določi končno višino dodeljenih materialnih pravic. Ali je prav, da izvedenec (komisija) odloča o višini pridobljenih materialnih pravic, upravni organ (občinska uprava) pa izda odločbo?

Prvi odstavek 1. člena ZUP določa, da morajo po ZUP postopati upravni in drugi državni organi, organi samoupravnih lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, kadar v upravnih zadevah, neposredno uporabljajoč predpise, odločajo o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih posameznikov, pravnih oseb in drugih strank.


Občinska uprava skladno s 17. členom ZUP odloča o upravnih zadevah iz izvirne pristojnosti samoupravne lokalne skupnosti na prvi stopnji. Občinska uprava predstavlja organ odločanja in vodenja postopka, kar pomeni, da je dolžna v okviru svoje stvarne pristojnosti izdati odločbo na prvi stopnji, kot je določeno tudi v 207. členu ZUP, ki pravi, da na podlagi dejstev, ugotovljenih v postopku, izda organ, ki je pristojen za odločanje, odločbo v zadevi, ki je predmet postopka.


V skladu s temeljnim načelom proste presoje dokazov (10. člen ZUP) o tem, katera dejstva je potrebno šteti za dokazana, presodi uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopka oziroma odločanja v upravni zadevi po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej. Po ZUP zato velja, da organ ni vezan na izvedeniško mnenje. Glede na vsebinske potrebe posameznih upravnih področij, ki terjajo drugačno ureditev glede na ZUP, prvi odstavek 3. člena ZUP, dopušča, da so posamezna vprašanja upravnega postopka za določeno upravno področje v posebnem zakonu drugače urejena.


V obravnavanem primeru tako področni zakon oziroma na njegovi podlagi izdan predpis - pravilnik (npr. glede dodeljevanja občinskih sredstev na področju športa) določa da komisija ugotavlja formalne pogoje vlagateljev, vrednoti športne programe v skladu z merili, sestavi zapisnik o delu ter ugotavlja popolnost predlogov prispelih v roku. Nadalje pravilnik določa, da poda občinska uprava predlog delitve razpoložljivih sredstev v obravnavo komisiji, ki določi končno višino dodeljenih sredstev posameznim predlagateljem. Občinska uprava s sklepom obvesti izbrane izvajalce.


Iz navedene področne ureditve je moč razbrati, da je normodajalec nejasno »razdelil« pooblastila med komisijo in občinsko upravo, saj ima komisija v določenem delu tako pristojnosti organa, ki vodi postopek (npr. ko preverja formalno popolnost vlog), kot tudi pooblastila, ki kažejo na vlogo so/odločevalca (npr. ko komisija določi končno višino sredstev). Po drugi strani pa je normodajalec določil, da je občinska uprava tista, ki obvesti izbrane izvajalce s »sklepom«, iz česar je moč sklepati, da je komisija vendarle le izvedenka, ki poda strokovno mnenje, občinska uprava pa odločevalka. Na tem mestu velja poudariti, da ni pomemben naziv izdanega akta, temveč njegova vsebina. Pravna narava omenjenega izdanega sklepa občinske uprave, ki odloča o glavni stvari postopka, je tako odločba, saj ne gre zgolj za procesna vprašanja.


Na podlagi opisanih določb področnega predpisa je težko podati enoznačno razlago, kako točno so razdeljena pooblastila med komisijo in občinsko upravo, vseeno pa pretehta argument, da komisija v navedeni ureditvi predstavlja le izvedenca, na katerega mnenje je vezana občinska uprava kot odločevalka. Vsekakor pa bi bilo potrebno v bodoče za zagotovitev temeljnih načel zakonitosti in varstva pravic strank, v pravilniku jasno določiti in ločiti pooblastila komisije in občinske uprave, bodisi tako, da je komisija sama odločevalec ali pa le izvedenec, za odločevalca pa določiti občinsko upravo.