Organ A je stranki z odločbo naložil nedenarno obveznost, ki jo mora izvršiti organ B (npr. zdravniški pregled). Odločba je postala pravnomočna, stranka pa bi morala obveznost izpolniti v roku, ki bi ga določil organ B, najkasneje pa v 30 dneh od dokončnosti odločbe. Stroške bi stranka morala kriti sama, razen če bi se z izpolnitvijo obveznosti izkazalo, da razlog, zaradi katerega ji je bila naložena, ob naložitvi ni bil podan (npr. sum nezmožnosti vožnje). Slednje se je zgodilo v opisanem primeru, zato stranka zahteva povrnitev stroškov. V vmesnem času pa je prišlo do spremembe področne zakonodaje, v skladu s katero mora stroške v vsakem primeru kriti stranka sama. Organ B ni mogel izvršiti obveznosti pred to spremembo, saj stranke ni mogel povabiti, ker je dvakrat spremenila naslov svojega prebivališča. Ali je stranka upravičena do vračila stroškov?

ZUP v 113. členu ZUP določa, da gredo stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka, v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. Če se je postopek začel po uradni dolžnosti, gredo stroški v breme stranke, če se je postopek končal za stranko neugodno ali če se v postopku izkaže, da ga je ta povzročila s svojim protipravnim ravnanjem. Če pa se je postopek končal za stranko ugodno, gredo stroški v breme organa, razen osebnih stroškov stranke (stroški za njen prihod, izgubo časa in zaslužka).

V konkretnem primeru je treba najprej ugotoviti, kako plačilo stroškov v opisanih primerih urejajo prehodne določbe nove zakonodaje. Če nova zakonodaja tega ne ureja, je treba slediti obveznosti o plačilu stroškov, določeni v izreku odločbe. Če pa organ v odločbi o stroških ni posebej odločal, potem je treba upoštevati predpis, ki je veljal v času, ko je bila obveznost izpolnjena, saj so šele tedaj nastali stroški, ki jih je treba plačati.


Ob tem pa je pomembno, da postopanju organa v tem primeru ne moremo očitati nezakonitosti (tako glede vsebinske odločitve, kot tudi roka odločanja), saj je do kasnejše izpolnitve obveznosti prišlo zato, ker stranka organa o spremembi svojega prebivališča ni obveščala, čeprav bi ga morala (96. člen ZUP) – dejstvo, da organ razpolaga z dostopom do uradne evidence o tem podatku, pri tem ne igra vloge.