Kako je s stroški postopka, ki jih je bila stranka dolžna založiti za izvedbo dokaza z izvedencem, izvedenec pa predloži pomanjkljivo mnenje, v katerega se utemeljeno dvomi in teh nepravilnosti ni mogoče odpraviti niti z zaslišanjem izvedenca, dokaz pa je zato potrebno izvesti z drugim izvedencem?

Organ lahko izda odločbo šele, ko so vsa relevantna dejstva ugotovljena z gotovostjo. Načelo ekonomičnosti pri tem določa, da je potrebno postopek voditi hitro, s čim manjšimi stroški za stranke in druge udeležence v postopku, vendar na način, da se zagotovi vse, kar je potrebno za pravilno ugotovitev dejanskega stanja, zavarovanje pravic in pravnih koristi stranke ter izda zakonit in pravilen pravni akt v zadevi odločanja (14. člen ZUP). Za pravilno sliko o dejanskem stanju v zadevi je včasih potrebno izvedeniško mnenje, ki ga poda izvedenec s strokovnim znanjem o določeni zadevi ali stanju, ki je predmet postopka.

115. člen ZUP določa, da pred izdajo odločbe oziroma sklepa, s katerim uradna oseba odloči o stroških postopka, trpi vsaka stranka stroške, ki ji nastanejo zaradi postopka. Kadar postopek začne stranka, stroške, ki nastanejo zaradi postopka organu, predhodno trpi stranka. Kadar se postopek začne po uradni dolžnosti, predhodno stroške trpi organ, stranka pa trpi pred izdajo odločbe le tiste stroške, ki so nastali po njeni krivdi ali iz nagajivosti. Postopek, ki se začne na zahtevo stranke, in je velika verjetnost, da bo povzročil posebne izdatke v gotovini (zaradi ogleda, dokazovanja z izvedenci, prihodom prič ipd.), sme organ, ki vodi postopek, določiti s sklepom, da stranka založi potreben znesek. Strošek izvedbe dokaza z izvedencem bremeni stranko z močnejšim pravnim interesom za izvedbo dokaza, ali stranko, ki je zahtevala uvedbo postopka. Kadar obstaja več strank z interesom izvedbe dokaza z izvedencem, gre breme stroškov izvedbe dokaza na vse stranke v postopku v sorazmernem deležu (189. člen ZUP). Na koncu se te stroške "poračuna", če jih mora povrniti druga oseba, kot je bila zadolžena za plačilo predujma.

191. člen ZUP določa, da je oseba, ki je določena za izvedenca, dolžna dati izvid in mnenje. Izvedenec pa lahko odkloni podati mnenje iz enakih razlogov, kakor priča lahko odreče pričanje, pa tudi iz nekaterih drugih utemeljenih razlogov (preobremenjenost z izvedenskim ali drugim delom). Izvedenec poda svoje mnenje na načine, ki so podrobneje navedeni v 194. členu ZUP (poda svoj izvid in mnenje ustno, pripravi pisen izvid in mnenje). Kot je določeno z 196. členom ZUP, v primeru, da mnenje izvedenca ni jasno ali je nepopolno ali da mnenja izvedencev bistveno razlikujejo, če mnenje ni zadosti obrazloženo ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti mnenja, pa se te pomanjkljivosti ne morejo odpraviti niti s ponovnim zaslišanjem izvedencev, se dokazovanje ponovi z istimi ali drugimi izvedenci, možno pa je zahtevati tudi mnenje kakšnega znanstvenega ali strokovnega zavoda, kadar je pričakovati, da se bo tako dobilo bolj pravilno, strokovno poglobljeno in neodvisno mnenje (Jerovšek et al., ZUP s komentarjem 2004, str. 553).

Izvedenca se zaradi razlogov (npr. neopravičena odsotnost na ustni obravnavi, ne predložitve pisnega mnenja v določenem roku…), določenih v 197. členu ZUP, lahko kaznuje z do 500 EUR denarne kazni. V primeru, da nastanejo zaradi neopravičenega izostanka izvedenca ali zaradi neopravičene odklonitve izvedenskega dela, stroški v postopku, uradna oseba lahko odredi, da jih plača izvedenec, o čemer izda uradna oseba, ki vodi postopek sklep. Sklep lahko kasneje ob predložitvi opravičila uradna oseba tudi odpravi.

Če pa izvedenec delo opravi, čeprav poročilo ne zadostuje za odločitev, ga ni mogoče niti bremeniti s stroški postopka niti z denarno kaznijo, saj moramo določbe prvega odstavka 197. člena ZUP pojmovati restriktivno. Ni mogoče namreč vnaprej trditi, da je npr. izvedenec delo opravil nevestno. V izjemnih primerih, če bi organ nesporno ugotovil, da pa je za malomarno izvedenstvo neposredno odgovoren izvedenec, bi le temu zgolj ne priznali zahteve za plačilo dela po tretjem odstavku (113. člen ZUP). Temu izvedencu se ne plača (malomarno) opravljeno delo. Praviloma tako stroške nosi stranka, tako stroške prvega izvedenca kot novega, saj mora organ z gotovostjo ugotoviti vsaj pomembna dejstva v zadevi - prednost pred (ne)bremenitvijo stranke ima torej načelo materialne resnice. To pomeni, da se stranki predujem za prvega izvedenca ne vrne. Taista stranka pa nosi še predujem in verjetno končno plačilo stroškov postavitve tudi drugega izvedenca. Postavitev novega izvedenca poteka analogno prvotnemu (spet lahko organ naloži stranki, da predloži predujem za novega izvedenca).