Organ druge stopnje je izdal odločbo z napotilom organu prve stopnje, da se vroči samo aktivni stranki (investitorju oziroma njegovemu pooblaščencu), stranskim udeležencem pa ne. Kako pravilno ravnati?

Državni organ se je vključil v upravni postopek kot stranski udeleženec, za kar je prejel sklep upravnega organa. Upravni organ je v postopku izdal odločbo, vendar je ni vročil stranskemu udeležencu. Stranski udeleženec je od upravnega organa prejel odločbo nekaj dni po njeni izdaji v vednost po elektronski poti v svoj informacijski sistem. Kdaj začne teči rok za pritožbo stranskega udeleženca, od dneva izdaje odločbe ali od dneva, ko je prejel odločbo v vednost po elektronski poti v svoj informacijski sistem?

Vročitev je eden od elementov ustavne pravice do poštenega postopka oziroma enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS), saj se stranka, če ji ključni dokumenti niso vročeni stranki, se ne more informirati o zadevi (82. člen ZUP), niti izjaviti (7. in 9. člen ZUP), niti se učinkovito pritožiti oz. izpodbijati zakonitost pred sodiščem (23., 25., 120. in 157. člen Ustave RS, 6., 13., 214. in 237. člen ZUP). To poudarja prvi odstavek 83. člena ZUP s tem, ko izrecno opredeljuje temeljni namen vročanja: da se z vročitvijo naslovniku omogoči seznanitev z dokumentov, ki se vroča. Vročitev je med drugim tudi procesna predpostavka za nastop pravnih posledic vročitve, kot to določa drugi odstavek 83. člena ZUP. Vročitev brez bistvenih napak, naj bo dejanska ali fiktivna, je tako v splošnem procesna predpostavka za nastop 1. izvršljivosti obvez oziroma črpanja pravic, saj se od vročitve šteje tek upravičenosti pravice in zlasti paricijskega roka in uvedbe izvršbe, ter 2. dokončnosti in pravnomočnosti, saj se raba pravnih sredstev oziroma sodnega varstva veže na dan vročitve (glej Kovač, Kerševan in Remic v Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2022, 3. knjiga, komentar k 83. členu, str. 82 in 86).

Če so bili v postopku udeleženi tudi stranski udeleženci, imajo enak procesni položaj kot glavna stranka, zato jim je treba vročiti odločbo o pritožbi. Če je organ druge stopnje naložil vročitev samo glavni stranki, vložniku zahtevka, pa je napotilo pravilno le, če področni zakon tako določa. Po ZUP je tovrstno postopanje zakonito samo, če je pritožbeni organ ugotovil, da osebe, ki jim je, kot kaže, organ prve stopnje priznal pravni interes in status stranskega udeleženca, tega ne izkazujejo.

Stranski udeleženec je po 43. členu ZUP lahko le oseba, ki izkaže pravni interes, to pa je le tisti, ki uveljavlja ali varuje kakšno svojo pravno korist (interes), oprto na področni predpis, v zadevi, ki je predmet upravnega postopka.

Če stranski udeleženec nima možnosti sodelovanja v postopku, sta kršeni načeli zaslišanja stranke in varstva pravic strank. Slednji načeli namreč stranskemu udeležencu preko tretjega odstavka 43. člena ZUP priznavata enak procesni položaj kot glavni stranki. Tudi stranski udeleženec ima po izdaji akta druge stopnje denimo možnost vložitve izrednih pravnih sredstev in sodnega varstva (npr. lahko predlaga obnovo postopka kot izredno pravno sredstvo po 260. členu ZUP).

V skladu s prvim odstavkom 229. člena ZUP ima pravico do pritožbe zoper odločbo, izdano na prvi stopnji, stranka v postopku, torej poleg aktivne ali pasivne stranke tudi oseba, ki je imela za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka (stranski udeleženec), pa misli, da je bila z odločbo kršena njena pravica ali na zakonu oprta osebna korist. Taki stranki mora biti odloča tudi vročena, saj šele od vročitve prvostopenjske odločbe začne teči rok za pritožbo (glej Kerševan in Androjna, Upravno procesno pravo, 2017, str. 370 in 371).

Pravilna vročitev je predpostavka za nastanek pravnih učinkov vročenega kot temelja demokratične oblasti, zato se pomote pri vročanju razlagajo v korist naslovnika. Pravilna vročitev tako pomeni podstat formalni zakonitosti in je temelj za pošten postopek (angl. fair procedure, due process). Pomote pri vročanju delimo na bistvene in nebistvene, pri čemer med slednje spadajo pomote, ki ne vplivajo na izkaz vročitve in datum prevzema pisanja. Dejstvo prejema pisanja, čeprav ne na pravilen način, prinaša nastop pravnih učinkov (sodba VSRS U 884/96 z dne 1. 4. 1999 in U 366/93-4 z dne 1. 2. 1995). Nasprotno bistvene pomote vodijo v položaj nevročitve stranki in tudi fikcija, in je treba vročitev ponoviti oziroma za naslovnika izvesti prvič. Organi morajo zato pri ugovorih preveriti celotno resnično stanje glede vročitve odločbe. Če se prevzame pošta »neformalno«, na primer za občino župan, pri čemer so pri postopku vročanja nastopile napake, se po 98. členu ZUP šteje za dan vročitve dan, ko je naslovnik dokument dejansko dobil (glej Kovač v Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2022, 1. knjiga, komentar k 98. členu, str. 594). Kljub temu, da je organ s pošiljanjem odločbe stranskemu udeležencu zgolj »v vednost« le-to vročil v nasprotju z določbami ZUP, dejstvo prejema pisanja (čeprav na nepravilen način) v skladu z zgoraj navedenim prinaša nastop pravnega učinka vročitve.

V skladu z drugim odstavkom 235. člena ZUP se pritožbeni rok (15 dni) šteje za vsako osebo in vsak organ, ki se mu odločba vroči, od dneva vročitve odločbe. To pomeni, da ima vsaka stranka ali stranski udeleženec ter do pritožbe upravičen organ, ki mu je odločba vročena, samostojen rok za pritožbo, ki teče neodvisno od pritožbenih rokov drugih oseb, ki imajo po zakonu pravico do pritožbe (glej Kerševan v Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2022, 2. knjiga, komentar k 235. členu, str. 550).