Kako pravilno postopati v primeru, ko se ugotovi, da je stranka začasno opravilno nesposobna (npr. bolezen idr.), pa postavitev začasnega zastopnika ne narekuje nujnost zadeve, temu pa nasprotujejo tudi drugi udeleženci v postopku (primer: s stranko, ki je začasno opravilno nesposobna, so ostali udeleženci v sorodstvenem razmerju)?

Procesna sposobnost tako predpostavlja obstoj pravne sposobnosti, pomeni pa sposobnost samostojno nastopati in opravljati dejanja v postopku. Pravne osebe ne morejo same opravljati dejanj v postopkih, saj same nimajo procesne sposobnosti, kot je nimajo niti državni organi, poslovne enote kake organizaije ali skupnosti, vasi, naselja ali skupine oseb. Takšno sposobnost ima v upravnem postopku stranka, ki je popolnoma poslovno sposobna (po Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 174 - 175). Poslovna sposobnost pa je sposobnost osebe, da z dejanji lastne volje nase prevzema pravice in obveznosti ter se pravno relevantno zavezuje. Gre za sposobnost osebe, da more imeti za pravna dejanja potrebno voljo oz. da more z lastnimi dejanji ustanavljati, spreminjati, prenašati ali ukinjati pravice in obveznosti (Jerovšek et. al., Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, 2004, str. 192).

Če stranki ni procesno in nima zakonitega zastopnika, ji postavi organ, ki vodi postopek, začasnega zastopnika, če to narekuje nujnost zadeve ali interes stranke in je treba izvesti postopek skladno z 51. členom ZUP. Gre za dva predpogoja, ki morata biti po ZUP alternativno izpolnjena za postavitev začasnega zastopnika - se pravi, da se lahko postavi začasni zastopnik tudi ob nenujnem položaju, če je takojšnja izvedba postopka v interesu stranke.

Toda v primeru je ključno vprašanje, ali je stranka res začasno opravilno nesposobna, saj gre pri tem za pravno vprašanje v pristojnosti sodišča in ne za dejansko oceno uradne osebe. Če gre res za stranko brez (delne) opravilne sposobnosti, bi morala imeti postavljenega skrbnika po zakonu, ki ureja zakonsko zvezo in družinska razmerja (odločba CSD), ta skrbnik deluje potem kot zakoniti zastopnik stranke. Ne gre za postavitev začasnega zastopnika, skrbnik je zakoniti zastopnik.

V drugih primerih, ko stranka zgolj kaže znake morebitne "odsotnosti", je upravni organ dolžan o tem obvestiti skrbstveni organ in predlagati postavitev skrbnika za poseben primer. Organ mora v tem primeru počakati, da skrbstveni organ stranki postavi zakonitega zastopnika. V kolikor pa bi odločitev v postopku bila nujna, tako da ni mogoče počakati, da zastopnika postavi pristojen organ, pa mora organ postaviti začasnega zastopnika (po Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 207-209).