Upravni organ odloča v postopku na zahtevo stranke A (npr. po Zakonu o kmetijskih zemljiščih o zahtevi za odobritev pravnega posla, ki jo uveljavlja prednostni kupec zemljišča). V postopku pa se je pridružila stranki A še njej nasprotna stranka B (tudi prednostni kupec za isto zemljišče), ki v zakonskem roku ni vložila zahteve, a jo področni zakon šteje kot legitimirano (če pravilno sprejme ponudbo za prodajo zemljišča). Organ bo izdal glede na pogoje področnega zakona in dejstva primera ugodilno odločbo za stranko B in zavrnilno za stranko A kot vložnika zahteve, na podlagi katere se je postopek uvedel. Stranka B v postopku zahteva vračilo stroškov, ki jih je imela za pravno zastopanje na posameznih dejanjih (obravnava itd.) v postopku. Ali naj organ prizna povračilo stroškov stranki B, ki je v postopku z več strankami uspela v celoti, ni pa vložnik zahtevka, medtem ko vložnik zahteve v zadevi ni uspel? Ali je mogoče reči, da vsaka stranka trpi svoje stroške, ki so ji nastali pri izkazovanju svojih pravnih koristi v postopku?

V drugem primeru je upravni organ vodil upravni postopek, ki se je začel na zahtevo upravičene stranke, proti zavezani (glede razlastitve). Izrek v odločbi o glavni stvari je postal pravnomočen, na del o obračunu stroškov zastopanja (odvetnika) zavezanca pa se je zavezana stranka pritožila, ker jih je organ obračunal v njeno breme. Pritožbeni organ je pritožbo spoznal za utemeljeno, odpravil ta del izreka in vrnil odločanje o stroških v nov postopek organu prve stopnje z napotilom, naj se odloči po 113. in 114. členu ZUP, vključno s stroški v zvezi s pritožbo. Ali je v tem primeru treba stroške odmeriti v breme stranke, na katere zahtevo se je postopek uvedel, ali po pravilih, ki veljajo za postopke s strankami z nasprotnimi interesi, torej po načelu uspeha? Ali velja enako glede obračuna stroškov pritožbenega postopka?

113. člen ZUP določa, da gredo stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka, v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel, toda v nadaljevanju vsebuje nekaj specialnih pravil. Pri tem je treba ločevati tako način začetka postopka kot število strank in njihovo isto ali nasprotnosmerni interes ter uspeh v postopku. Med stroške, navedene v 113. členu ZUP, sodijo potni stroški uradnih oseb, izdatki za priče, izvedence, tolmače, ogled, pravno zastopanje, oglase, prihod, izgubo dohodka, strokovno pomoč, odškodnina za škodo, ki nastane pri ogledu, ipd. Podrobneje stroške v upravnem postopku ureja Pravilnik o stroških v upravnem postopku (pisrs.si) (Uradni list RS, št. 86/05). Stroške se obračuna po petem odstavku 213. člena ZUP v izreku odločbe, tako da se določi njihov znesek, kdo jih mora plačati organu in v katerem roku, organ pa jih povrne upravičeni stranki. Kadar stranka meni, da so bili stroški nepravilno določeni s strani uradne osebe, lahko uporabi pravna sredstva (pritožba) zoper odločitev organa o stroških ter na tak način ugotovi morebitne napake pri odrejanju stroškov in odpravi škode za stranko.

V prvonavedenem položaju je ključno razumevanje, da gre za postopek na zahtevo stranke, pri čemer pa zaradi določitve legitimacije strank po področnem zakonu sodeluje v istem postopku več strank, ki imajo nasprotne interese. Status stranke imata tako stranki A in B, ne le vložnik zahtevka (A).Zakon o kmetijskih zemljiščih (ZKZ) (pisrs.si) (ZKZ, Uradni list RS, št. 71/11 in nasl.) namreč določa, da so stranke v postopku odobritve posla pogodbene stranke in vsi, ki so sprejeli ponudbo v skladu s tem zakonom.

114. člen ZUP v prvem odstavku določa, kako postopati, če je v postopku udeleženih več strank z nasprotujočimi si interesi. Tedaj gredo stroški v breme stranke, ki je povzročila postopek, pa se je ta končal v njeno škodo. Če je katera od strank deloma zmagala s svojim zahtevkom, trpi del stroškov v sorazmerju s tistim delom svojega zahtevka, s katerim ni zmagala. Če v postopek vstopi stranski udeleženec, krije svoje stroške, če s svojim zahtevkom ni uspel. Če pa je s svojim zahtevkom uspel, krije stroške stranka, na zahtevo katere se je postopek začel, razen osebnih stroškov.

V primeru, da upravni organ izda odločbo, s katero bi stranki A odobrili sklenjeni pravni posel, bi zahtevo stranke B za povrnitev stroškov na osnovi 114. člena ZUP zavrnili. V danem primeru, ko pa se zahteva vložnika A zavrne v korist stranke B, pa gre tolmačiti, da je dolžan stroške postopka kriti vložnik zahteve, stranka A. Torej je stranka B upravičena do povrnitve stroškov za odvetnika v breme stranke A. To velja, čeprav stranka A ni s svojo zahtevo v začetku postopka izpodbijala koristi stranke B, vendar pa je stranka B vstopila v postopek kasneje, analogno položaju stranskega udeleženca, katerega breme in pravico do vračila stroškov ZUP v citiranem členu prav tako ureja kot navedeno. V zadevi je bistveno, da je postopek sprožila stranka A, ki pa zaradi uveljavitve (prednostne) koristi stranke B ni uspela, zato mora pokriti tudi stroške stranke B. 114. člen ZUP po našem mnenju pokriva torej tudi razmerja med strankami, ko ena stranka uveljavlja korist mimo druge stranke, ne proti njej, vendar pa ta druga stranka v postopku nastopi in prevlada z izkazanim pravnim interesom v breme pravne koristi prve stranke.

V drugonavedenem primeru pa je osnovna dilema, ali zadevni postopek sploh pomeni postopek z nasprotnimi strankami, in s tem, ali velja primarno 113. ali 114. člen ZUP. Menimo, da je v primeru, ko področni zakon nedvoumno določi zadevo kot razmerje med upravičeno in zavezano stranko, čeprav prva zastopa javni interes kot v položaju razlastitve, očitno, da gre za postopek z nasprotnimi strankami. Zato se stroške obračuna po načelu uspeha. Torej se stroški zastopanja itd., ki sodijo med stroške postopka, zavezancu povrnejo glede na to, ali je v glavni stvari uspel oz. do katere mere (v deležu). Če je uspela samo upravičena stranka z nasprotnim interesom, stroški zastopanja zavezane stranke bremenijo zavezanca samega in se mu ne povrnejo. Drugače velja le, če bi tako določil področni zakon glede na naravo zadeve (npr. v davčnih zadevah, ko se zavezanca bremeni v javnem interesu že v glavni stvari, se neuspeh zavezanca šteje samo, če so njegove navedbe različne od ugotovitev organa).

Vsak organ odloči o stroških v postopku, ki ga je vodil. Posebej za pritožbeni postopek ZUP določa v drugem odstavku 118. člena ZUP, da pritožbeni organ odloči o stroških, a tedaj, kadar se zadeva z aktom drugostopenjskega organa dokončno zaključi. V danem primeru pa je bil po odločitvi pritožbene instance postopek (obračuna stroškov) vrnjen prvostopenjskemu organu, zato prvostopenjski organ obračuna ne le stroške, če in ki so bili utemeljeno priglašeni v prvostopenjskem postopku, ampak tudi stroške v zvezi s pritožbo, tako za postopek na drugi stopnji kot obnovljen postopek na prvi stopnji. Prvostopenjski organ torej obračuna stroške glede pritožbe tudi po načelu uspeha, enako kot stroške v prvostopenjskem postopku. Kolikor se v obnovljenem postopku ne odloči v prid pritožnika, tudi ne bo dobil povrnjenih stroškov (zastopanja) v zvezi s pritožbo.