Organ je v krajšem časovnem obdobju (npr. dveh tednov) prejel več zahtekov, ki se nanašajo na priznanje iste pravice, a so bili vsi vloženi prepozno. Ali mora v takem primeru organ najprej izdati sklep o združitvi zadev, počakati da poteče pritožbeni rok in šele nato izdati sklep, s katerim bo zavrgel vse zahtevke kot prepozne, ali pa lahko izda en sam sklep, v katerem najprej odloči o družitvi, nato pa zahtevke zavrže kot prepozne?

Izpolnitev procesnih predpostavk po 129. členu ZUP je formalni pogoj, da se vloga (zahteva) stranke začne presojati z vidika njene utemeljenosti, pri čemer lahko upravni organ navedene pogoje preveri šele, ko je vloga popolna in vložena pri domnevno stvarno in krajevno pristojnem organu (Kovač, P.: Pomen procesnih predpostavk po ZUP, Pravna praksa, št. 19, 13. 05. 2010). Če je vloga vložena prepozno, se s sklepom zavrže (3. točka prvega odstavka 129. člena ZUP).

Če so zgoraj navedene predpostavke izpolnjene, pristojni organ praviloma začne in vodi upravni postopek za vsak zahtevek oziroma za vsako posamezno upravno zadevo posebej. Od tega pravila (en zahtevek - ena upravna zadeva - en upravni postopek) pa lahko odstopi zaradi smotrnosti, učinkovitosti in ekonomičnosti izvedbe postopka (14. člen ZUP), če so izpolnjeni določeni pogoji (prvi odstavek 130. člena ZUP): 1) zahtevki se morajo opirati na isto ali podobno dejansko stanje, 2) pravna podlaga mora biti ista in 3) stvarna pristojnost organa za odločanje o vseh upravnih zadevah.

Kot izhaja iz besedila 130. člena ZUP pa organ kljub izpolnitvi teh pogojev ni dolžan zadev združiti v en postopek, ampak je to zgolj možnost, ki jo lahko uporabi, če presodi, da bi s tem dosegel namen združitve - torej smotrnost, učinkovitost in ekonomičnost izvedbe postopka (Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 285). Združitev zadev pa je lahko obvezna, če gre za zahtevke strank, ki se opirajo na isto pravno in dejansko podlago, tako da gre pri vseh zahtevkih za odločanje v isti (!) upravni zadevi (materialno sosporništvo). Primeri, ki jih ureja 130. člen ZUP, so torej primeri formalnega oziroma procesnega sosporništva (Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 400).

Glede na zgoraj navedene pogoje za združitev zadev po 130. členu ZUP je mogoče v enem postopku združiti ter skupaj obravnavati in reševati: 1) en zahtevek, ki ga je postavilo več strank (subjektivna kumulacija), 2) več različnih zahtevkov, ki jih je postavila ena stranka (objektivna kumulacija), 3) več istovrstnih zahtevkov, ki jih je postavilo več strank (objektivna in subjektivna kumulacija) in 4) več različnih zahtevkov, ki jih je postavilo več strank (objektivna in subjektivna kumulacija) (po Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 285-286). O združitvi se izda poseben sklep, zoper katerega je dopustna posebna pritožba (tretji odstavek 130. člena ZUP).

Vprašanje je, ali se o združitvi odloča šele po tem, ko organ preveri, ali vsaka vloga izpolnjuje procesne predpostavke za začetek postopka - ali je torej združevanje namenjeno zgolj bolj ekonomični obravnavi utemeljenosti zahtevka ali tudi procesni obravnavi (preverjanju izpolnjevanja procesnih predpostavk)? Glede na umeščenost obeh institutov v ZUP bi lahko sklepali, da je treba najprej preveriti izpolnitev procesnih predpostavk (129. člen ZUP) in šele nato združiti tiste zadeve, ki te procesne predpostavke izpolnjujejo, če so seveda izpolnjeni pogoji za združitev (130. člen ZUP). Ne glede na to je mogoče različne upravne zadeve združevati tudi zaradi odločitve o izpolnjevanju formalnih predpostavk za začetek postopka, kar pomeni, da bi organ izdal en sklep, v katerem bi v prvi točki združil zadeve, nato pa v naslednjih točkah odločil glede (ne)izpolnjevanja procesnih predpostavk - v našem primeru zavrženju zaradi nepravočasnosti.

V primeru, ki je naveden v vprašanju, pa ne gre za enega od položajev, ki se nanaša na združitev zadev, saj ista stranka vlaga istovrstne zahtevke, ki se opirajo na isto dejansko in pravno podlago - torej gre le za eno, ne pa več upravnih zadev. Glede na to izdaja sklepa o združitvi zadev ne pride v poštev.

Odprto ostaja vprašanje, kaj storiti s prejetimi vlogami? Če bi bila prva vloga vložena pravočasno in bi izpolnjevala procesne pogoje za začetek postopka, potem bi vse nadaljnje vloge zavrgli, ker se v isti upravni zadevi že vodi upravni postopek (četrta točka prvega odstavka 129. člena ZUP). Če prva vloga ne bi bila vložena pravočasno in do izdaje sklepa o njenem zavrženju ne bi bila vložena nobena nova istovrstna vloga, potem bi izdali sklep o zavrženju zaradi nepravočasnosti (tretja točka prvega odstavka 129. člena ZUP), enako pa bi ravnali z vsemi ostalimi istovrstnimi vlogami, ki bi bile morebiti vložene po izdaji tega sklepa.

V primeru, ki je naveden v vprašanju, pa je organ pred izdajo sklepa o zavrženju vloge zaradi nepravočasnosti v kratkem časovnem obdobju prejel še več istovrstnih vlog, ki so bile vse seveda tudi nepravočasne. Glede na to, da ni podlage za izdajo sklepa o združitvi zadev (glej zgoraj), se izda zgolj sklep o zavrženju vlog zaradi nepravočasnosti, ki pa ima v izreku več točk, in sicer za zavrženje vsake nepravočasne vloge svojo. V tem primeru bi torej prišlo do združitve zgolj v tem smislu, da bi se o procesnem vprašanju, ki se nanaša na isto upravno zadevo, odločili z enim samim sklepom.

Poudariti pa je treba, da tako ravnanje organa pride v poštev le v zgoraj opisani situaciji, ko organ v kratkem časovnem obdobju prejme več istovrstnih vlog - organ torej ne sme čakati, ali bo morda prejel še kakšno istovrstno vlogo, ampak mora vsako vlogo obravnavati takoj po prejemu.