Stranki je bila izdana odločba o obveznosti (npr. o odmeri komunalnega prispevka), pri čemer je stranka ob oddaji vloge plačala upravno takso. Stranka se je na izdano odločbo pritožila, organ prve stopnje pa je izdal nadomestno odločbo. Tudi zoper to odločbo je stranka vložila pritožbo, ki je po presoji pritožbenega organa utemeljena, zato se odločba prve stopnje odpravi.
Kako je z upravno takso v tem primeru? Ali je stranka upravičena do povračila taks za obe pritožbi, glede na to, da je bilo pritožbi ugodeno v obeh primerih? Ali mora organ druge stopnje po uradni dolžnosti vrniti takso za pritožbo, če odpravi odločbo prve stopnje ali na zahtevo stranke?

Upravne takse so posebej urejene z Zakonom o upravnih taksah (ZUT, Ur. l. RS, št. 106/10 in novele) ter tarifno prilogo ZUT in so ločene od ZUP. Upravno takso se plača ob nastanku taksne obveznosti, to je ob vložitvi vloge ali zahteve pri upravnem organu.

Po 17. členu ZUT vračilo upravne takse taksni zavezanec lahko zahteva, (i) če je plačal takso, ki je ni dolžan plačati, (ii) če jo je plačal v višjem znesku, kakor je predpisana, (iii) če je takso plačal za dokument ali dejanje, ki ga organ ni izdal ali opravil in za (iv) pritožbo ali drugo pravno sredstvo, ki mu je organ ugodil. Vračila upravne takse pa taksni zavezanec ne more zahtevati za vlogo, s katero je zahteval, naj se dejanje opravi ali dokument izda, tudi če organ iz kakršnih koli razlogov ni opravil dejanja, ki je bilo z vlogo zahtevano, za vlogo, če je bil postopek ustavljen na zahtevo ali če želi opustiti kakšno dejanje po tistem, ko je organ že izvedel celoten ugotovitveni postopek.

Kot določa 18. člen ZUT, vračilo takse taksni zavezanec zahteva pri organu, ki opravlja dejanja, za katera je bila taksa plačana, v 60 dneh od plačila oziroma od dneva, ko je plačnik izvedel, da dokument ni bil izdan ali dejanje ni bilo opravljeno, oziroma od dneva, ko je bila izdana odločba ali sklep, s katerim se je ugodilo pritožbi. Po poteku dveh let od dneva plačila vračila takse ni mogoče zahtevati.

Če organ druge stopnje ugotovi, da je pritožba utemeljena, odločbo prve stopnje odpravi na podlagi 251. člena ZUP ali 252. člena ZUP. Drugostopenjski organ ima tako možnost, da s svojo odločbo sam reši zadevo, ali pa jo organu prve stopnje vrne v ponovni postopek. Organ druge stopnje pa kot akcesorno vprašanje presodi tudi o obračunu stroškov postopka in plačanih upravnih taks.

V primeru, da organ druge stopnje o zadevi odloča sam s svojo odločbo, je glede na tretji odstavek 18. člena ZUT o vračilu takse dolžan v tej odločbi odločati tudi o stroških postopka in taksah, saj se o povrnitvi stroškov in taks odloča hkrati z odločanjem o glavni stvari, če v zadevi odločba še ni izdana (v danem primeru odločba organa druge stopnje).

V opisanem primeru mora organ, ki odloča v zadevi glede povrnitve stroškov postopka in taks, odločiti v skladu s prvim odstavkom 17. člena ZUT, na podlagi katerega ima stranka, ki je plačala takso za pritožbo, ki ji je organ ugodil, pravico do povrnitve vse plačane takse. To pomeni, da ima pravico do povrnitve plačane takse v predmetni zadevi za prvo pritožbo, kar bi moralo biti obračunana ob izdaji nadomestne odločbe, kot tudi do povrnitve plačane takse za drugo pritožbo.

V skladu z drugim odstavkom 18. člena ZUT se postopek za povrnitev začne na podlagi pisne zahteve taksnega zavezanca, če preveč plačana taksa ne presega 18,00 eurov. V primerih večjih zneskov pa se postopek začne po uradni dolžnosti.

Če se ob nadomestni odločbi še ni povrnila taksa za vloženo prvo pritožbo, se sedaj taksa le vrne po uradni dolžnosti, ker bi šlo za dvojno takso (dve pritožbi), kar pa glede na znesek obračuna organ po uradni dolžnosti.