Kako se v izvaja vročanje upravnih odločb v primeru določitve zakonskega prebivališča (npr. na naslovu občine, CSD) in kdaj šteti, da je vročitev opravljena? Kateri podatki se navedejo v odredbi za vročanje: ime in priimek, naslov zakonskega prebivališča ali ime in priimek, naslov trenutno prijavljenega stalnega oz. začasnega prebivališča, upoštevajoč, da se novi naslov vpiše v uradne evidence šele ob dokončnosti odločbe o določitvi zakonskega prebivališča? Katere podatke za vročitev se navede, če stranka osebno prevzame upravno odločbo pri organu; se navede ime in priimek, naslov - osebno ali pa osebno pri organu?

Ali se vroča pošiljke za te naslovnike v predalčnik občine oz. CSD ali predalčnike naslovnikov z določenim prebivališčem na naslovu občine oz. CSD?

V skladu z določbami ZPPreb-1 se v primerih, ko se določa zakonsko prebivališče, upravna pisanja lahko vročajo prek sporočila o vročanju z javnim naznanilom na enotnem državnem portalu eUprava in na oglasni deski organa. Kateri naslov se uporabi za tovrstno vročitev: naslov zakonskega prebivališča, ki se določi po dokončnosti odločbe o določitvi zakonskega prebivališča ali trenutno prijavljeni naslov?

Na podlagi Zakona o prijavi prebivališča (ZPPreb-1, Ur. l. RS, št. 52/16, 36/21 in 3/22 – ZDeb) mora upravni organ slediti namenu zakona, tj. vodenju registra prebivalstva ter s tem vzdrževati komunikacijo s posameznikom in mu omogočiti uresničevanje materialnih ter drugih pravic. Zakon določa, da ima posameznik lahko naslov za vročanje na naslovu prijavljenega stalnega ali začasnega prebivališča v RS, pri čemer ima za vročanje lahko le en naslov, en elektronski naslov in eno kontaktno številko mobilnega telefona (25. člen ZPPreb-1). Posameznik mora ob prijavi stalnega ali začasnega prebivališča, stalnega ali začasnega naslova v tujini ali spremembe stalnega ali začasnega naslova v tujini med drugim navesti tudi naslov za vročanje (7. in 13. člen ZPPreb-1). Pri tem veljajo naslednje domneve (26. člen ZPPreb-1):
*če ima posameznik v RS prijavljeno le stalno ali le začasno prebivališče, ta naslov šteje za naslov za vročanje;
*če ima posameznik v RS poleg stalnega prebivališča prijavljeno tudi začasno prebivališče, mora ob prijavi stalnega oziroma začasnega prebivališča oziroma prijavi spremembe naslova stanovanja določiti, kateri od teh dveh naslovov se šteje za naslov za vročanje. Če naslova za vročanje ne določi, šteje za naslov za vročanje naslov stalnega prebivališča Če prijava začasnega prebivališča, na katerem je imel posameznik določen naslov za vročanje, preneha, se za naslov za vročanje šteje naslov njegovega stalnega prebivališča;
*če stalno prebivališče, na katerem je imel posameznik naslov za vročanje, preneha zaradi stalne naselitve v tujini, šteje za naslov za vročanje naslov njegovega začasnega prebivališča;;
*če ima posameznik prijavljeno začasno prebivališče v zavodu za prestajanje kazni, prevzgojnem domu, vzgojnem zavodu, zavodu za usposabljanje oziroma njihovih dislociranih oddelkih, ta naslov šteje za naslov za vročanje;
*če ima otrok prijavljeno začasno prebivališče pri rejnikih, je naslov za vročanje naslov njegovega stalnega prebivališča, naslov začasnega prebivališča pri rejnikih pa, če se otrokova starša oziroma drug zakoniti zastopnik s tem strinja ali če je otroku določeno zakonsko prebivališče.
Posledično je torej za določitev naslova za vročanje bistvenega pomena določitev naslova stalnega oz. začasnega prebivališča.

Pri tem velja poudariti, da je vročanje eno od ključnih dejanj v postopku, saj akt ni izdan, dokler ni vročen. Stranka mora biti torej seznanjena s potekom postopka in odločitvijo organa, pravne posledice pa nastanejo šele po dejanski ali fiktivni vročitvi upravnih aktov. Vročitev je torej pogoj za nastop dokončnosti in pravnomočnosti (Kovač in Jerovšek, 2023, Upravni postopek in upravni spor, str. 138-139).

Glede na prvi odstavek 19. člena ZPPreb-1 posamezniku zakonsko prebivališče določi upravna enota na naslovu občine, na obočju katere stalno prebiva, če v postopku ugotavljanja stalnega prebivališča posamezniku le tega ne more prijaviti. Upravna enota določi zakonsko prebivališče tudi posamezniku, ki je nastanjen v določenih institucionalnih okoljih, kot so socialno varstveni zavodi, zavodi za prestajanje kazni, prevzgojni domovi, vzgojni zavodi, zavodi za usposabljanje in njihovi dislocirani oddelki, ali posamezniku, ki je nastanjen v različnih socialnovarstvenih programih, npr. stanovanjski skupini na področju duševnega zdravja, zavetišču za brezdomce, stanovanjski skupini za mladostnike, terapevtski skupnosti, nastanitvah reintegracijskih programov ali nastanitvah nastanitvenih programov) (drugi odstavek 19. člena ZPPreb-1).

V teh primerih se zakonsko prebivališče določi na naslovu občine, na območju katere ima posameznik ali je nazadnje imel prijavljeno stalno prebivališče.

V posebnih primerih, kadar je posameznik nastanjen v določenih socialnovarstvenih programih (kot npr. zatočišču za žrtve nasilja, varni hiši, materinskem domu….), in otroku, ki je nameščen v rejništvo, pa upravna enota zakonsko bivališče posamezniku določi na naslovu centra za socialno delo na območju, kjer ima ali je imel nazadnje prijavljeno stalno prebivališče, če v postopku ugotavljanja stalnega prebivališča posamezniku le tega ne more prijaviti (tretji do peti odstavek 19. člena ZPPreb-1). Posameznikom, ki jim je bilo stalno bivališče določeno na podlagi četrtega odstavka 8. člena (starega) Zakona o prijavi prebivališča (ZPPreb, Ur. l. RS, št. 59/06 – UPB, 111/07 in 52/16 – ZPPreb-1, tj. da za njegovo stalno prebivališče šteje naslov organa ali organizacije, kjer dobiva pomoč v materialni obliki, če na območju pristojnega organa tudi dejansko živi) stalno prebivališče velja do spremembe prebivališča po določbah tega zakona (peti odstavek 53. člena ZPPreb-1).

Glede vročanja osebam, ki imajo določeno zakonsko bivališče, pa ZPPreb-1 v tretjem odstavku 25. člena izrecno določa, da naslov za vročanje ne more biti na naslovu zakonskega prebivališča, določenega skladno z 19. členom tega zakona. Torej, če oseba nima prijavljenega naslova za vročanje, se vročitve opravljajo po pravilih za osebo, ki nima prijavljenega naslova za vročanje.

Če naslovnik torej nima naslova za vročanje, se vročitev opravi tako, da se na oglasni deski in na enotnem državnem portalu eUprava objavi sporočilo o vročanju z javnim naznanilom, v katerem se navedejo: (i) podatki o vzrokih za tako vročanje, (ii) organ, ki je dokument izdal, (iii) številka, datum in vrsta dokumenta, (iv) osebno ime naslovnika, (v) stalno ali začasno prebivališče, (vi) navedba upravne zadeve, (vii) datum javne objave sporočila z (viii) opozorilom, da ga mora naslovnik prevzeti v 15 dneh in da vročitev velja za opravljeno po poteku 15 dni od dneva objave, ter (ix) kraj, kje je dokument (96. člen ZUP).

Po ZUP oziroma UUP pa na same akte (odločbe, sklepe idr.) odredb o vročanju ni treba pisati, saj so namenjeni notranjemu poslovanju organa v razmerju med uradno osebo, ki postopek vodi, in glavno pisarno, da slednja ve, na kakšen način se dokument odpremi. Če pa je praksa organa, da se odredbe le zaznamuje na pisanju, se zapiše naslovnika in način vročitve, torej komu in na kakšen način se vroči, npr.: "Vročiti: Janez Novak, z javnim naznanilom (ali: Janez Novak, na oglasno deska organa izdajatelja in e-oglasno desko portala eUprava (ali državni portal e-uprava))", vsekakor brez navedbe zakonskega prebivališča, saj se tja ne vroča niti v postopku pred UE še ni dokončno oziroma izvršljivo določeno.

Kraj vročanja se torej opredeli glede na način vročitve upoštevaje tip naslovnika, pri čemer se fizični osebi vroča na naslovu za vročanje (tj. na naslovu, ki ga je prijavila po zakonu), izjemoma pa se lahko vroča tudi na drugem naslovu, ki ni enak naslovu za vročanje, če je verjetno, da oseba tam dejansko prebiva (Kovač in Jerovšek, 2023, Upravni postopek in upravni spor, str. 140). Glede kraja vročanja organ ne sme vročati na stalno prebivališče, če ve, da naslovnik tam ne prebiva in je dejansko npr. v institucionalnem varstvu, čeprav morda še neprijavljen (glej primer 1), ampak mora vročati na naslov, kjer ima naslovnik določen naslov za vročanje.

V primeru bivanja v institucionalnem varstvu je na ovojnici pravilno označiti osebno ime naslovnika in naslov institucije in ne njenega naziva (npr. Janez Novak, Sončna cesta 3, 1000 Ljubljana, in NE Dom Zlata jesen (Janez Novak), Sončna cesta 3, 1000 Ljubljana) in v nadaljevanju, če stranka odločbo prevzame osebno pri organu še navedba »osebno pri organu«.

Glede na težave, ki jih imajo v praksi organi pri vročanju s strankami, ki imajo zakonsko prijavljeno bivališče na naslovu občine oz. CSD, je smiselno, da se organ s stranko dogovori , da se osebna vročitev opravi osebno pri organu. Pri tem postopek osebne vročitve poteka po pravilih ZUP, kot to določa 87. člen ZUP. Vročitev se opravi tako, da se dokument vroči osebno tistemu, kateremu je namenjen – naslovniku (prvi odstavek 87. člena ZUP). Četrti odstavek 87. člena ZUP določa kot pogoj za puščanje pošiljk delujoč hišni oz. izpostavljeni predalčnik. Kolikor takega predalčnika ni, vročevalec vrne pošiljko pošiljatelju.

Predalčnik občine oz. CSD je tako namenjen izključno poštnim pošiljkam, ki so naslovljene na občino oz. CSD, zato drugih pošiljk oziroma pošiljk, ki so naslovljene na druge naslovnike (čeprav na istem naslovu) vanj ni dovoljeno vlagati. Na občini oz. CSD prijavljene osebe slednjega npr. niti ne morejo pooblastiti za prevzemanje njihovih pošiljk, saj pravne osebe lahko po pooblastilu opravljajo dejanja v upravnem postopku (tudi nastopajo kot pooblaščenci za vročitve), če so registrirane za opravljanje dejavnosti - v tem primeru zastopanja v postopku (prim. tretji odstavek 54. člena ZUP), kar pa CSD niso (pri tem je sicer treba razlikovati primere, ko zastopanje temelji na pogodbenem zastopanju oziroma konkretnem pooblastilu, in primere, ko CSD nastopa kot zakoniti zastopnik - skrbnik določenim osebam).

ZPPreb-1 je tako lex specialis glede na ureditev po ZUP, ko določa, da zakonsko določen naslov ne more biti naslov za vročanje, zato se vročitve opravljajo po pravilih za osebo, ki nima prijavljenega naslova za vročanje, tj. s fikcijo vročitve na oglasni deski.