Kako naj ravna organ prve stopnje v primeru, ko je organ druge stopnje v pritožbenem postopku njegovo odločbo odpravil in zadevo vrnil v ponovni postopek, dopolnitev postopka pa je tako kompleksna, da nove odločbe ne bo mogel izdati v zakonsko določenem roku (tj. najkasneje v 30 dneh od prejema zadeve)? Ali naj torej da prednost izpolnitvi napotila organa druge stopnje in pridobitvi vseh relevantnih dejstev oz. zakonsko določenemu roku za odločitev?

V pritožbenem postopku lahko organ druge stopnje odpravi odločbo organa prve stopnje zaradi formalnopravnih ali materialnopravnih razlogov. Načelo ekonomičnosti terja, da mora organ druge stopnje težiti k temu, da sam reši stvar (14. člen ZUP).Vračanje zadeve organu prve stopnje je namreč povezano z zamudo časa in običajno tudi z večjimi stroški, zato je smotrneje, da organ druge stopnje sam reši stvar, kar je tudi v skladu z načelom učinkovitosti postopka (Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 502).

ZUP zato določa, da lahko organ druge stopnje, če ugotovi, da so bila v postopku na prvi stopnji nepopolno ali zmotno ugotovljena dejstva, da je v postopku prišlo do bistvenih kršitev pravil postopka oziroma, da je izrek izpodbijane odločbe nejasen ali pa v nasprotju z obrazložitvijo, dopolni postopek in odpravi omenjene pomanjkljivosti (prvi odstavek 251. člena ZUP) in če organ druge stopnje spozna, da je treba na podlagi dejstev, ugotovljenih v dopolnilnem postopku, zadevo rešiti drugače, kot je bila rešena z odločbo prve stopnje, odpravi odločbo prve stopnje in s svojo odločbo sam reši zadevo (drugi odstavek 251. člena ZUP).


Tak postopek pa ne bo mogoč v vsakem primeru, zato lahko izjemoma, kadar bi pomanjkljivosti postopka hitreje in bolj ekonomično odpravil organ prve stopnje, organ druge stopnje odpravi odločbo organa prve stopnje in mu vrne zadevo z ustreznimi napotili v dopolnitev in novo odločitev. Pri odločitvi o vrnitvi zadeve v ponovno odločanje organu prve stopnje je torej treba upoštevati sorazmernost med navedenimi vidiki načela ekonomičnosti, načelom varstva pravic strank (7. člen ZUP) in odločanja v razumnem roku (6. člen Evropske konvencije o varstvu temeljnih človekovih pravic in svoboščin, Uradni list RS - MP, št. 7/94), saj lahko taka odločitev negativno vpliva na možnost stranke do hitrega in učinkovitega odločanja upravnih organov o njenih pravicah in obveznostih (Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 683).


Če je zadeva vrnjena organu prve stopnje v ponovno odločitev, mora le-ta vseskozi ravnati po tej odločbi in brez odlašanja, najpozneje pa v 30 dneh od prejema zadeve, izdati novo odločbo (tretji odstavek 251. člena ZUP). Ta rok je procesni rok, ki ga določa zakon in ki se nanaša na ravnanje organa - torej je instrukcijski rok. To pa pomeni, da s potekom roka organ ne izgubi možnosti oziroma dolžnosti, da opravi dejanje v postopku, lahko pa potek tega roka pomeni disciplinsko odgovornost uradne osebe (Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 243-244).

V primeru, ko dopolnitev postopka terja več časa, kot ga predvideva zakon, pride do "napetosti" med zgoraj navedenimi temeljnimi načeli upravnega postopka, zato je utemeljeno vprašanje, kako naj upravni organ prve stopnje ravna v tem primeru. Če roka ne prekorači, bo po eni strani spoštoval zakonsko določbo in stranki omogočil, da je o njeni pravici, obveznosti ali pravni koristi odločeno čim prej, po drugi strani pa ne bo mogel upoštevati napotil organa druge stopnje, zaradi česar lahko posledično pride tudi do vpliva na vsebinsko zakonitost nove odločitve, kar pa nedvomno ni v interesu stranke.

Vsekakor mora organ prve stopnje storiti vse, kar je v njegovi moči, da čimprej, najkasneje pa v zakonsko določenem roku, izda novo odločbo. Če zaradi razlogov, ki niso na njegovi strani, to ni mogoče, pa mora dati prednost doslednemu spoštovanju navodil organa druge stopnje in vsebinski zakonitosti odločitve. Odstopanje od zakonsko določenega roka sicer pomeni kršitev procesnega pravila in načela učinkovitosti oziroma ekonomičnosti, vendar je v primerjavi s posledicami, ki bi nastopile, če odstopanja ne bi bilo, z vidika varstva pravic strank, sprejemljiva, dokler je sorazmerna - dokler torej ne prestopi praga, preko katerega lahko štejemo, da je odločanje nerazumno dolgo.