Stranki je bila poskušena vročitev akta na edinem naslovu, na katerem ima po podatkih centralnega registra v Republiki Sloveniji prijavljeno prebivališče. Stranka oz. sorodnik stranke pa organ obvesti, celo predhodno, da ne živi na tem naslovu, ampak v tujini, zato naj se akte vroča na naslov v tujino. Upravni organ navedbam stranke ni sledil in je na podlagi podatkov iz uradnih evidenc, ker stranka v tem obdobju ni prijavila ne stalnega ne začasnega prebivališča na drugem naslovu niti v tujini, zato je izvedel vročitev na naslovu v Sloveniji tako, da je vročevalec tam pustil sporočilo o prispelem pismu, nakar je nastopila fikcija osebne vročitve po 87. členu ZUP. Ali bi organ moral slediti strankinim navedbam in ji vročati dokumente na naslov v tujino ali je opisan postopek zakonit in tako vročitev ter posledice veljavne?

ZUP vsebuje določbe o vročanju, ki vse stremijo k učinkovitosti vročanja. Zato za postopek vročanja, zlasti po novelacijah ZUP-E z uveljavitvijo v letu 2008, enako po sodni praksi, ni bistveno, ali je naslovnik pisanj po ZUP pre/prijavil prijavljeno bivališče, če dejansko ne biva tam (čeprav je sicer to dolžan, a ne z vidika vročanja). Organ pošiljatelj oz. vročevalec morata tako s kombinacijo rabe več določb ZUP, zlasti 87. člen ZUP, 96. a člen ZUP in 94. člen ZUP, postopati po več fazah, kot opisano v nadaljevanju (več v Kovač, Od vročitve do izvršitve upravne odločbe, Podjetje in delo, št. 6/7, 2008). Zaporedje dolžnega postopanja organa pri odrejanju načina in kraja vročitve, je po ZUP odvisno najprej od tega, ali se postopek vodi na zahtevo stranke, torej v njenem interesu, ali v javnem interesu po uradni dolžnosti (87. in 96. člen ZUP).

Za vročanje upravnih aktov se uporabljajo tudi določbe 25. in 26. člena Zakona o prijavi prebivališča (ZPPreb-1, Uradni list RS, št. 52/16 in novele), ki namreč opredeljujeta t. i. naslov za vročanje. To je naslov stalnega prebivališča oziroma, če tega oseba nima, naslov začasnega prebivališča. Če ima oseba poleg stalnega tudi eno ali več začasnih prebivališč, mora ob prijavi novega prebivališča določiti, kateri od teh naslovov je tisti, kjer bo sprejemala dokumente.

V postopkih na zahtevo stranke se pisanja vročajo v naslednjem sosledju:
1. na naslov, ki ga sporoči stranka, tj. katerikoli naslov (ne nujno stalno bivališče oziroma »uraden« naslov), lahko tudi naslov v tujini,
2. če vročitev pod 1. ni uspešna in vročevalec nima podatka, kam se je oseba-adresat odselil/a, obvesti adresanta in vrne pošiljko; če vročevalec pozna novi naslov, vročevalec o tem organ obvesti in se vroča tja, na novi naslov,
3. če vročitev pod 2. ne uspe, organ preveri v registru prebivališč oziroma za pravne osebe v drugem registru, kje ima stranka naslov za vročanje (stalno oziroma začasno bivališče) – če je naslov za vročanje drugačen kot naslov, na katerem je že poizkušala vročati, ponovi vročitev še na naslovu za vročanje;
4. če je naslov za vročanje isti kot naslov, kamor je organ že poskušal vročati, ali je vročitev na naslov za vročanje neuspešna, se izvede vročanje z javnim naznanilom – akt se objavi na oglasni deski in spletu po 94. členu ZUP in UUP.
Pri postopkih, začetih po uradni dolžnosti, pa se vroča na 1. najprej na naslov za vročanje po registru, 2. če pa to (pod 1.) ni uspešno, takoj sledi vročanje z javnim naznanilom.

V vprašanju opisano postopanje tako ni bilo pravilno. Če je bil postopek začet na zahtevo, se mora vročati najprej na v tujini sporočen naslov, nato šele na naslov za vročanje, če pa je bil postopek začet po uradni dolžnosti, pa na naslov za vročanje, a v obeh primerih ne nastopi fikcija vročitve po 87. členu ZUP zgolj s tem, da vročevalec pusti sporočilo o prispelem pismu (po četrtem odstavku 87. člena ZUP), če se je z/vedelo, da na naslovu za vročanje naslovnika dejansko ni.

Posledice pisanja v danih primerih tako niso nastopile, naslovnikom je treba vročati pravilno, torej v postopku uvedenem na zahtevo najprej v tujino na s strani stranke sporočen naslov, če pa to ne uspe, pa z javnim naznanilom. Enako tudi v postopku začetem po uradni dolžnosti. Javno naznanilo mora biti po ZUP izvedeno na način, da se poleg fizične objave na (klasični) oglasni deski posameznega organa objavi tudi na elektronski oglasni deski na državnem portalu eUprava.

Naj omenimo še, da se pri vročanju v tujino ne uporablja bela ovojnica po 3. členu Pravilnika o ovojnici, vročilnici in drugih sporočilih za vročanje v upravnem postopku (Uradni list RS, št. 89/22 in novele), ampak povratnica, saj vročevalci izven Republike Slovenije niso dolžni postopati po določbah ZUP. Zato se določba, ki dovoljuje vročanje neposredno osebi v tujino, lahko izvaja samo tako, da se dokument v skladu s poštnimi predpisi, torej z mednardno povratnico (roza barve z oznako AR). Remic (v Kovač et al., Uredba o upravnem poslovanju z uvodnimi pojasnili, 2008, str. 81, enako v Jerovšek in Trpin, ZUP s komentarjem, 2004, str. 321) izpostavlja, da mednarodni poštni standardi glede osebne vročitve niso tako strogi, kot jih predpisuje ZUP, zato je pri uporabi te možnosti potrebna še večja pozornost, ali je bil dokument sploh vročen naslovniku.