Inšpekcijski postopek, uveden na podlagi prijave, je bil zaključen z izdajo odločbe, s katero so bile zavezancu naložene obveznosti. Po preteku določenega časa (npr. pol leta) je isti prijavitelj podal prijavo s podobno vsebino zoper istega zavezanca. Ali to zadevo lahko rešuje ista uradna oseba kot prejšnjo?

Inšpekcijsko nadzorstvo je nadzorstvo nad izvajanjem oziroma spoštovanjem zakonov in drugih predpisov (prvi odstavek 2. člena Zakona o inšpekcijskem nadoru (ZIN), Ur. l. RS, št. 43/07 in nasl.). Inšpekcijski nadzor se vedno začne po uradni dolžnosti. Tisti, ki vloži pobudo, prijavo, sporočilo ali drugo vlogo (prijavitelj), nima položaja stranke (izjemo bi predstavljal primer, ko bi prijavitelj izkazal pravni interes za stransko udeležbo v postopku - npr. oseba bi se zastrupila v restavraciji in lastnika prijavila sanitarni inšpekciji) (24. člen ZIN; (več v Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 277).
Inšpekcijski postopek se lahko oziroma mora izvesti vedno, ko so podane okoliščine, ki narekujejo začetek takega postopka (126. člen ZUP). V skladu z navedenim ni nobenih zadržkov, ki bi organu preprečevali, da opravlja inšpekcijski nadzor nad izvajanjem istih predpisov večkrat in pri isti osebi. Če npr. organ kršitev ne ugotovi, izda sklep, s katerim postopek ustavi (28. člen ZIN), vendar to ne pomeni, da kasneje ne more oziroma sme ponovno uvesti postopka. Če postopek uvede in ugotovi kršitve, izda odločbo, s katero naloži ukrepe za njihovo odpravo. V tem primeru ne gre za procesno kršitev, da je bilo o isti zadevi že pravnomočno odločeno (ne bis in idem, 4. točka prvega odstavka 129. člena ZUP). Po navedeni določbi namreč ni mogoče ponovno odločati o isti upravni stvari, kadar je bilo o njej že odločeno in je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Gre torej za primere materialno pravnomočnih odločb, ki vežejo tako stranko kot tudi organ. V obravnavanem hipotetičnem primeru pa organ stranki ni naložil nobene obveznosti, temveč je le s sklepom postopek ustavil. Navedeni sklep je procesne narave, saj je bil z njim le formalno zaključen postopek, ki je bil uveden po uradni dolžnosti. Prav tako gre pri tem sklepu le za formalno pravnomočnost, ki ni ovira za uvedbo novega postopka po uradni dolžnosti, saj za takšne primere ni mogoče uporabiti določb 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, ko govori o zavrženju zahteve na podlagi formalno pravnomočne odločbe. Navedena pravna ureditev se namreč nanaša na upravne postopke, ki tečejo na zahtevo stranke, ne pa tudi na postopke, začete po uradni dolžnosti, kot je inšpekcijski postopek (sodba Upravnega sodišča RS, št. U 318/2004 z dne 12. 04. 2005).

V našem primeru je situacija sicer drugačna, saj so bile zavezancu v prvem postopku naložene obveznosti, nato pa je bila zoper istega zavezanca podana prijava s podobnimi (torej ne istimi dejanskimi navedbami), na podlagi katere naj bi se uvedel nov postopek, a to ne spremeni zgornjih ugotovitev. Gre namreč za novo, ne isto upravno zadevo, zato pravilo ne bis in idem ne pride v poštev. Če bi to pravilo razlagali drugače, potem ne bi mogli uvesti novega inšpekcijskega postopka zoper zavezanca, ki je kršitve predpisa sicer odpravil, a jih kasneje ponovil (npr. na vratih lokala ponovno izobesil obratovalni čas, ki je drugačen od prijavljenega).

Glavno vprašanje v našem primeru zato je, kdo lahko vodi in odloča v takem primeru - torej ali se mora uradna oseba, ki je opravila kakršnokoli dejanje ali odločila v prvem postopku, v drugem postopku izločiti. Namen izločitve uradne osebe je zagotoviti nepristranskost in objektivnost pri delu in odločanju v upravnem postopku, kar je po svoji naravi eno od temeljnih načel upravnega postopka, ki je v interesu tako stranke kot organa (več v Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 152-153). Na nepristranskost v upravni zadevi lahko vplivajo različne okoliščine, izmed katerih nekatere taksativno našteva že ZUP v 35. členu. Že sam obstoj ene od okoliščin iz 35. člena ZUP (iudex inhabilis; t.i. izključitveni razlogi) je razlog za izločitev uradne osebe, kar pomeni, da mora uradna oseba takoj, ko izve za obstoj take okoliščine, opustiti kakršnokoli nadaljnje delo v postopku in to sporočiti organu, ki je pristojen za odločitev o njeni izločitivi. Če pa uradna oseba meni, da so podane kakšne druge okoliščine, ki opravičujejo njeno izločitev (iudex suspectus; t.i. odklonitveni razlogi), mora to sporočiti omenjenemu organu, ne sme pa prenehati z delom (36. člen ZUP).

Vprašanje torej je, ali se mora v opisanem primeru uradna oseba izločiti na podlagi 4. točke 35. člena ZUP, ki določa, da uradna oseba organa ne sme odločati ali opravljati posameznih dejanj v postopku, če je bila udeležena v postopku na prvi stopnji ali je sodelovala pri odločanju. Kot izhaja iz samega besedila te zakonske določbe, se pravilo nanaša le na postopek na drugi stopnji (enako Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 154). Ista uradna oseba torej ne more opravljati dejanj ali sodelovati pri odločanju na prvi in nato še na drugi stopnji. V v vprašanju opisanem primeru pa ne gre za tak primer, ampak za primer, ko je bil prvostopenjski postopek končan z izdajo odločbe, nato pa je bila podana prijava, s katero naj bi se zoper istega zavezanca uvedel nov postpek na prvi stopnji. Ker ne gre za drugostopenjski postopek, ta določba ZUP ne pride v poštev, kar pa seveda ne pomeni, da se uradna oseba ne bi morala izločiti zaradi katerega od ostalih izločitvenih razlogov.