Področni zakon določa za priznavanje pravic podrejeno rabo ZUP. Pripravlja pa se sprememba področne zakonodaje, da bi ta postopek redefinirali tako, da bi ne bil upravna zadeva, ampak bi upravni organ, ki sedaj odloča (ministrstvo), podal zgolj nekakšno mnenje o stvari, če bi stranka to želela (npr. glede priznavanja in vrednotenja stopnje in vrste izobrazbe, pridobljene v tujini). Kakšna bi bila pravna narava takega »mnenja«, ki bi ga organ izdajal - ali bi šlo vsaj za smiselno rabo ZUP v javnopravnem pogledu? Ali bi bilo možno izdajati mnenja le na osnovi zahtev strank, če to same želijo, ni pa jim potrebno? Kako bi bilo s pravnim varstvom zoper za stranko neugodnim mnenjem?

Ne glede na naziv akta, ki pomeni dejansko odločitev o posameznikovi pravici ali pravni koristi upravnega organa kot oblasti v razmerju do stranke (upravno- ali javnopravno razmerje, več v Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, gl. poglavje o veljavnosti ZUP), je tak akt posamični upravni akt, ki se izpodbija kot odločba.

Torej bi tudi »mnenje« organa imelo naravo posamičnega upravnega akta, če bi šlo po področnem zakonu za odločanje o pravici, pravni koristi ali obveznosti stranke, saj se tedaj odloča v upravni zadevi (2. člen ZUP). V primeru, da bi na osnovi takega izdanega mnenja s strani pristojnega organa odločal drug subjekt (npr. delodajalec glede izpolnjevanja pogojev za zaposlitev), pa bi imelo mnenje naravo akcesornega, a še vedno upravnega akta. Akcesorni akt je sicer nesamostojni oz. interni oz. realni (ne pravni) akt organa, ki nima značaja samostojne upravne odločbe, zato nima neposrednega pravnega učinka nasproti stranki ter proti njej učinkuje šele, če in ko se odloči z zbirno odločbo po 208. členu ZUP ali 209. členu ZUP.

Če bi področni zakon določil, da stranka lahko, ni pa obvezana, zaprosi/ti za mnenje oblastnega organa v nejavnopravnih razmerjih, bi bila taka možnost izbire za izdajo »mnenja« sporna že zaradi enakega varstva pravic strank, ki je določen že v 22. členu Ustave RS (Ur. l. RS št. 33/91). Enako opredeljuje načelo varstva pravic strank in javne koristi ZUP v 7. členu.

Možnosti, ki bi bile pravno nesporne, sta tako dve. Ali naj organ - kot po sedanji zakonodaji - izdaja odločbe (o umestitvi v tujini pridobljene izobrazbe pri nas) ter zagotovi stranki pravno varstvo po ZUP in upravni spor. Druga možnost pa je, da se ta predmet postopka sploh ne opredeli več kot javnopravna pravica ali pravna korist - se deregulira. Potem organ ne bi izdajal nobenih aktov, niti mnenj, niti odločb, ampak prepustil urejanje teh zadev (priznavanje izobraževanja, pridobljenega v tujini) osebam samim v okviru le zasebnopravnih, zlasti delovnih razmerij. Odločitev, v katero smer iti, je politična in je pogojena s potrebo po zaščiti javnega interesa na tem upravnem področju. Če se ugotovi obstoj slednjega (lahko tudi zaradi zaščite pravic tretjih oseb), naj ostane predmet postopka upravna zadeva, v nasprotnem pa se v celoti prepusti zasebnim odnosom.