Področni zakon določa podrejeno rabo ZUP. Ta zakon tudi določa, da se v nekaterih zadevah (pravicah oz. obveznostih strank) odloča po skrajšanem ugotovitvenem postopku. Toda v nekaterih zadevah organ presodi, da se lahko o zadevi odloči le, če se predhodno pridobi mnenje izvedenca (npr. o ukinitvi prekinitve prestajanja zaporne kazni iz zdravstvenih razlogov). Kako torej izvesti postopek, saj postavitev izvedenca (zdravnika) pomeni, da se vodi poseben in ne skrajšani postopek? Ali in na kakšen način je potrebno dati stranki možnost, da se izjavi o tem, kdo naj bo izvedenec - dopis ali sklep? Kako v primeru, da se za izvedenca določi organizacijo - kateri izključitveni razlogi pridejo v poštev?

ZUP dopušča možnost skrajšanega ugotovitvenega postpka, a le izjemoma - praviloma se vodi poseben ugotovitveni postopek (podrobno v Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, komentar k 138., 144. in 145. členu). Področni zakon lahko določi tudi drugače, toda zaradi enakega varstva pravic po 22. členu Ustave Republike Slovenije (URS, Ur. l. RS, št. 33I/1991-I in novele) je to možno le za posamezno postopkovno vprašanje in če to upravičujejo specifike tega področja. Taka ureditev, po kateri se določi nek postopek po vsebini kar vnaprej le kot skrajšani, ni v skladu z ZUP in Ustavo RS, saj niti ne gre le za posamično vprašanje, poleg tega pa gre za očiten poseg v temeljna načela ZUP (zlasti varstvo pravic strank in javne koristi ter materialne resnice, posledično pa zakonitosti), ki niso predmet subsidiarnosti (gl. Jerovšek, ZUP z uvodnimi pojasnili, 1999).

Toda če področni zakon določa le skrajšani postopek, je treba (do morebitne razveljavitve zakona v tem delu pred Ustavnim sodiščem) tudi take določbe spoštovati. Pri tem pa je vendar, tako zaradi uvodoma navedenih pomislekov kot nasploh za katerokoli postopkovno specifko, treba posebna pravila tolmačiti glede na ZUP restriktivno.

Tako področni zakon, npr. Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1, Ur. l. RS, št. 22/00), v nekaterih primerih določa skrajšani ugotovitveni postopek, vendar pa v zvezi s konkretnim primerom zgolj za prekinitev prestajanja kazni, NE! pa za ukinitev prekinitve. Torej se po ZUP v takem primeru vodi poseben ugotovitveni postopek, sploh če organ v posamični zadevi presodi, da lahko odloči le na podlagi dejstev, ki jih pridobi lahko le izvedenec (zdravnik).
Za izvedbo dokaza z izvedenci določi uradna oseba, ki vodi postopek, enega ali več izvedencev (190. člen ZUP). O tem je potrebno izdati sklep (ne dopis), v katerem se opredeli naloge izvedenca in določi rok za njihovo izvedbo, sklep pa se vroči stranki. Rok v tem primeru ni določen, zato ga določi uradna oseba sama, glede na okoliščine primera. Stranki pa je načeloma potrebno dati možnost, da se izjavi o vsem v postopku, tudi o tem, kdo naj bo izvedenec (tretji odstavek 190. člena ZUP), zlasti ker postavitve izvedenca ne more izpodbijati s (samostojno) pritožbo. Zato naj se stranki poda predhodno možnost, da se izjavi o predvidenem izvedencu, čeprav je to organizacija. Obtoženca se lahko, v tem položaju z dopisom, pozove, naj v kratkem roku (npr. treh dneh), pove, ali morda nasprotuje predvidenemu izvedencu, iz po ZUP opravičenih razlogov, npr. glede morebitne pristranskosti. Za izvedence se lahko postavijo osebe ali organizacije, ki imajo strokovno znanje, ki je potrebno za razjasnitev stanja stvari. Če se za izvedenca postavi organizacija, nastopa v postopku v njenem imenu ena ali več pooblaščenih oseb (drugi odstavek 190. člena ZUP). Po 192. členu ZUP pa se glede izločitve izvedencev smiselno uporablja določbe o izločitvi uradnih oseb (35. člen ZUP). Za izvedenca tudi ne more biti določen, kdor ne more biti priča (četrti odstavek 190. člena ZUP). Uradna oseba na ugovor ali alternativni predlog stranke ni vezana, mora pa to v primeru zavrnitve obrazložiti. Stranka se lahko namreč v primeru zavrnitve njenega predloga o postavitvi izvedenca pritoži v pritožbi zoper odločbo o glavni zadevi.