Uradni osebi je bilo na podlagi 10.a člena Uredbe o izobrazbi, ki jo morajo imeti zaposleni za vodenje in odločanje v upravnem postopku omogočeno, da vodi postopke in odloča v upravnih zadevah, za katere ni imela ustrezne izobrazbe. Ali lahko navedena uradna oseba odloča v najzahtevnejših upravnih zadevah oz. ali ima možnost, da od predstojnika upravnega organa zahteva, da jo pooblasti za vodenje ali odločanje v najzahtevnejših upravnih postopkih?

Na podlagi 35. člena Uredbe o izobrazbi in strokovnem izpitu za vodenje in odločanje v upravnem postopku (Uredba, Ur.l. RS, št. 12/13 in novele) je omogočeno, da uradna oseba vodi in odloča tudi v upravnih zadevah, za katere nima ustrezne stopnje izobrazbe, saj so bili zaposleni, ki so bili v skladu s prehodnimi določbami Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 63/07 in novele, gl. 200. člen in sorodni) prevedeni v uradniške nazive, čeprav niso izpolnjevali pogoja izobrazbe, ki je po materialnih določbah ZJU določena za imenovanje v takšen naziv. Za navedene uradne osebe velja, da lahko opravljajo samo tista dejanja, ki ustrezajo najnižji stopnji izobrazbe za naziv, v katerega je bil le-ta preveden. Uredba v 10.a členu določa tudi najnižjo izobrazbo, ki je predpisana za imenovanje v naziv, zato v tem smislu ni mogoče reči, da Uredba daje upravičenje tudi za vsa zahtevnejša procesna dejanja, ki bi se lahko opravljala z višjo stopnjo izobrazbe kot je visoka strokovna (npr. univerzitetna). V skladu s 3. členom Uredbe lahko v upravnih zadevah na 1. stopnji, v katerih se ne ugotavlja dejansko stanje v ugotovitvenem postopku, vodi postopek oseba, ki ima najmanj srednjo splošno ali strokovno izobrazbo, odloča pa oseba, ki ima najmanj višjo srednjo izobrazbo.
Ne smemo torej enačiti pogojev po uslužbenski zakonodaji in procesni (ZUP), četudi ZJU določa spregled, ta po ZUP ni možen.

Nadalje je treba opozoriti, da uradna oseba, čeprav bi izpolnjevala vse pogoje po ZUP in Uredbi, ne more zahtevati, da jo predstojnik pooblasti za vodenje postopkov ali določanje niti opravljanje posameznih procesnih dejanj. Predstojnik organa je po splošni zakonodaji, ki ureja delo upravnih organov, odgovoren za zakonito in racionalno organizacijo izvajanja pristojnosti. Pri pooblaščanju uradnih oseb za vodenje ali odločanje v določenih upravnih zadevah je zato predstojnik popolnoma samostojen in uradna oseba nima aktivnega upravičenja, da bi od predstojnika terjala pooblastilo. Posebej lahko predstojnik podeli pooblastila, ki predstavljajo hkrati upravičenje in dolžnost pooblaščenih, da ta pooblastila izvršujejo v skladu s 9. členom Uredbe o upravnem poslovanju (Ur. l. RS, št. 9/18 in novele). Določba 30. člena ZUP in sorodnih določa enako – predstojnik lahko pooblasti posamezno uradno osebo, če ta izpolnjuje pogoje po 31. členu ZUP, za opravljanje katerihkoli posamičnih dejanj v postopku. Z vidika ZUP in UPP torej pooblaščena uradna oseba nima možnosti niti zahtevati niti ugovarjati podeljenim pooblastilom.


V primeru, da bi oseba A opravljala delo na delovnem mestu referent I (v oddelku za splošne zadeve), kjer bi ji poleg obstoječega dela predstojnik organa z odredbo naložil dodatno delo, tj. izvajanje overitev za listine v določenih postopkih, ki jih sicer vodi drug referent, sodelavec se bi lahko pojavila dilema "ali bi bil možen ugovor na odredbo predstojnika", na kar velja, da je predstojnik organa po splošni zakonodaji, tisti, ki ureja delo upravnih organov in je skladno z zapisanim odgovoren za zakonito in racionalno organizacijo izvajanja pristojnosti. Posebej lahko predstojnik podeli pooblastila, ki predstavljajo hkrati upravičenje in dolžnost pooblaščenih, da ta pooblastila izvršujejo, po 4. členu UUP. Določba 30. člena ZUP in povezanih členov določa enako – predstojnik lahko pooblasti posamezno uradno osebo, če ta izpolnjuje pogoje po 31. členu ZUP, za opravljanje katerihkoli posamičnih dejanj v postopku. Z vidika ZUP in UPP torej pooblaščena uradna oseba nima možnosti ugovarjanja podeljenim pooblastilom.