Upravni organ je po uradni dolžnosti zaradi nujnosti ukrepanja v javnem interesu izdal ustno odločbo. Na podlagi ustne odločbe je bil stranki vročen sklep o dovolitvi izvršbe, v katerem je upravni organ določil način izpolnitve obveznosti in jo opozoril na upravno izvršbo po drugi osebi v primeru neizpolnitve le-teh v določenem dodatnem roku. Ker stranka obveznosti vendarle ni izpolnila, je upravni organ presodil, da bo potreben postopek izvršbe z neposredno fizično prisilitvijo. Ali je potrebno izdati nov sklep o dovolitvi izvršbe in v izreku ponovno opredeliti, kdaj je odločba postala izvršljiva in določiti točen čas in način izvršbe ter katere uradne osebe bodo izvršbo izvršile? Kdo nosi stroške postopka, v primeru, da izvršbo opravi sodni izvršitelj?

Sestavine, ki jih mora sklep o dovolitvi izvršbe vsebovati, določa 290. člen ZUP. S sklepom se ugotovi, da je odločba (oz. drug izvršilni naslov) postala izvršljiva, kdaj je postala izvršljiva in se določi način izvršbe. Izrek je najpomembnejši del akta, zato mora biti jasen, kratek in določen, kot to zahteva tudi splošnejši 213. člen ZUP. Če dejanje upravne izvršbe ni uspešno, se za vsak ponoven postopek izvršbe izda sklep o dovolitvi izvršbe z obveznimi sestavinami, ki temelji na izvršljivi odločbi.

V sklep o dovolitvi izvršbe je tako potrebno napisati številko in datum izvršljivosti odločbe, ki se izvršuje, in določiti način izvršbe (v tem primeru neposredna fizična prisilitev), konkretnih uradnih oseb, ki bodo izvršile dejanje ter točne ure izvršbe pa ni potrebno navajati. Pri izvršbi je potrebno primarno upoštevati načela izvršilnega postopka, saj bi z določitvijo točnega časa izvršbe lahko le-to onemogočili, kar pa bi pomenilo kršitev načela smotrnosti oz. učinkovitosti izvršbe (po Jerovšek et al., 2004, ZUP s komentarjem, str. 768). Izvršljivost in druge sestavine je treba v primeru več sklepov o izvršbi navesti vsakič posebej znova, saj je vsak sklep samostojen akt.

Po 289. členu ZUP praviloma upravno izvršbo opravlja organ, ki je odločil o zadevi na prvi stopnji, lahko pa dejanja izvršbe opravljajo tudi drugi izvršitelji, ki jih imenuje minister za pravosodje na podlagi Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) (Uradni list RS, št. 3/07 – UPB in nasl.), določi pa ga organ, ki vodi izvršilni postopek (več v Jerovšek et al., 2004, str. 778-782).

Če v postopku izvršbe nastanejo stroški (npr. delo izvršitelja), gredo v skladu z drugim odstavkom 113. člena ZUP v breme zavezane stranke (po načelu krivde), vendar mora biti stranka predhodno opozorjena, da bo dejanje opravila druga oseba na njene stroške (kar se zagotovi že z opredelitvijo tega načina izvršbe v izreku). Ker višina dejanskih stroškov ob izdaji sklepa o dovolitvi izvršbe še ne bo znana, se v sklepu o izvršbi v izreku navede, da bo o stroških postopka organ odločil posebej in naknadno izda sklep o stroških, ko jih izvršitelj obračuna.

Ustna odločba pride v poštev le pri res nujnih ukrepih v javnem interesu (211. člen ZUP), zato bi bilo smotrno tedaj takoj določiti tudi takojšnjo izvršljivost odločbe po 236. členu ZUP in prav tako vključiti klavzulo o izvršljivosti po tretjem odstavku 290. člena ZUP, ne pa izdajati poseben sklep o izvršbi (razen naknadno, če bi prvotni način ne zagotovil izpolnitve obveznosti).