Upravni organ je po več letih ugotovil, da je pri izdaji ugotovitvene odločbe deloma napačno uporabil materialno pravo. V tem času je odločba že postala dokončna in pravnomočna. Ali lahko takšno odločbo izreče za nično ali pa je mogoča zgolj razveljavitev po nadzorstveni pravici?

Nepravilnosti oziroma nezakonitosti, do katerih pride v upravnem postopku pred izdajo odločbe ali ob sami izdaji odločbe v upravni zadevi, imajo za odločbo različne pravne posledice.

Kršitev pravil postopka, ki ne vpliva na odločitev v zadevi, ni bistvena napaka in zato sploh ne vpliva na zakonitost izdane odločbe. Druge nepravilnosti oziroma nezakonitosti imajo imajo za posledico izpodbojnost odločbe, kar pomeni, da jih organ upošteva le, če jih stranka ali druga legitimirana oseba uveljavlja v določenem roku. Tako odločbo se lahko izpodbija z rednim pravnim sredstvom, v upravnem sporu, pa tudi s kakšnim izrednim pravnim sredstvom. Po preteku roka postane taka odločba kljub napakam dokončna in pravnomočna (Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 406 in 592).

Ničnost je izredno pravno sredstvo, ki je predvideno za najhujše napake. Za razliko od izpodbojne odločbe nična odločba nikoli ne postane dokončna, pravnomočna in izvršljiva ter nima pravnega učinka. Takoj, ko se izve za njeno nepravilnost oziroma nezakonitost, se mora izreči za nično, in to ne glede na čas, ki je potekel od njene izdaje. Samo izjemoma je mogoče odločbo šteti za neobstoječo, kar pomeni, da sploh ni potrebno, da bi se izrekla za nično, da bi se odpravili njeni pravni učinki - to so primeri, ko z odločbo sploh ni bila izražena oblastna volja upravnega organa, ko torej sploh ni bilo odločeno o upravni zadevi (npr. nepodpisana upravna odločba) (Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 407-408).


Razlogi, zaradi katerih se odločba izreče za nično, so v ZUP navedeni taksativno. 279. člen ZUP določa, da se odločba izreče za nično, če 1) je bila odločba izdana v upravnem postopku v zadevi iz sodne pristojnosti ali stvari, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku, 2) bi s svojo izvršitvijo lahko povzročila kakšno dejanje, ki je kaznivo po kazenskem zakonu, 3) je bila izdana odločba, ki je sploh ni mogoče izvršiti, 4) je odločbo izdal izdal organ brez zahteve stranke, pa stranka kasneje ni izrecno ali molče v to privolila, 5) je bila izdana kot posledica prisiljevanja, izsiljevanja, pritiska, in 6) če je organ izdal odločbo, v kateri je taka nepravilnost, ki je po kakšni zakonski določbi razlog za ničnost.


Kršitev materialnega prava torej ni ničnostni razlog po ZUP in bi se lahko uporabil kot podlaga za izrek ničnosti odločbe le v primeru, če bi tak razlog navedel področni zakon. Kršitev materialnega prava pa je podlaga za uporabo drugega izrednega sredstva, in sicer razveljavitve odločbe po nadzorstveni pravici, vendar mora biti taka kršitev očitna (drugi odstavek 274. člena ZUP) - kdaj je kršitev očitna, je odvisno od okoliščin konkretnega primera, vsekakor pa to pomeni, da je bistveno vplivala na pravilnost in zakonitost odločbe (Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 743; podrobneje v Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 583). Za razliko od ničnosti je to pravno sredstvo mogoče uporabiti le v roku enega leta od izdaje in vročitve odločbe (277. člen ZUP).