Na kakšen način je lahko podeljeno javno pooblastilo organizaciji (ali posamezniku), da ta nadalje izdaja splošne in posamične upravne akte - z zakonom ali na tudi podlagi zakona? Ali mora biti neposredno v zakonu navedeno, da gre za javno pooblastilo, in na kateri subjekt se le-ta nanaša, ter predmet pooblastila (npr. odločanje v upravnih zadevah)?

Zasebna organizacija izvaja dejavnost, ki vsebinsko sodi na področje negospodarskih javnih služb (npr. zasebna višja strokovna šola z akreditiranim programom). Ali je ta organizacija nosilec javnega pooblastila, če odloča o pravicah, obveznostih ter pravnih koristih strank oz. opravlja materialna upravna dejanja (npr. izdaja diplomske listine)?

Zgodovinsko gledano so se prva javna pooblastila začela pojavljati konec 19. stoletja prav zaradi izvajanja javnih služb. Obe pravni kategoriji imata skupen namen – omogočiti nedržavnim subjektom, da v javnem interesu izvršujejo javne naloge z uporabo oblastnih pooblastil. Zato se javna pooblastila pogosto podeljujejo izvajalcem javnih služb, zlasti v primerih, ko gre za izdajanje javnih listin, vodenje javnih evidenc ali celo odločanje z oblastnimi akti. Javne službe in javna pooblastila tako predstavljajo temeljne mehanizme vključevanja zasebnih ali avtonomnih subjektov v izvajanje javnih nalog v družbenem interesu (več v Kovač, Pravni in sociološki vidiki javnih pooblastil, 2006).

Javno pooblastilo je pooblastilo države ali občine subjektu, ki je statusno samostojen in organizacijsko ni vključen v državno ali občinsko upravo, za opravljanje nalog uprave. Ustava RS (Ur. l. RS, št. 33/1991-I in novele) v drugem odstavku 121. člena določa, da lahko z zakonom samoupravne skupnosti, podjetja in druge organizacije ter posamezniki dobijo javno pooblastilo za opravljanje nekaterih funkcij državne uprave. Enako določata za državno upravo Zakon o državni upravi(ZDU-1, Ur. l. RS; 52/02 in novele) in Zakon o lokalni samoupravi(ZLS, Ur. l. RS, št. 72/1993 in novele).

Namen podelitve javnega pooblastila je zagotoviti večjo racionalnost in učinkovitost ter politično nevtralnost izvajanja upravnih nalog. Javno pooblastilo se zaupa subjektom, ki so strokovno usposobljeni oziroma kadrovsko in tehnično opremljeni za izvajanje določene upravne naloge (glej Virant, Pravna ureditev javne uprave, 2004, str. 117, več Kovač, Pravni in sociološki vidiki javnih pooblastil, 2006).

Javno pooblastilo se lahko v skladu z drugim odstavkom 121. člena Ustave podeli z zakonom, po spremembah Ustave v l. 2006 pa tudi na podlagi zakona. Javno pooblastilo se lahko načeloma podeli subjektu javnega ali zasebnega prava. Iz navedenega izhaja, da se lahko podeli javno pooblastilo:

*iz državne pristojnosti tako, da se z zakonom neposredno podeli pooblastilo konkretni osebi (npr. Rdečemu križu kot društvu) ali

*se z zakonom ustanovi osebo javnega prava (npr. tako Obrtno-podjetniška zbornica ali javna agencija za energijo), katere naloge iz državne pristojnosti so med drugimi tudi izvrševanje v zakonu določenih javnih pooblastil ali

*se v zadevah državne pristojnosti z zakonom določi le pogoje, ki jih mora nosilec izpolnjevati, kateri organ bo določil nosilca in po katerem postopku (praviloma z upravno odločbo po ZUP, tako npr. registrske organizacije v cestnem prometu ali veterinarske organizacije);

*v izvirnih zadevah lokalne samouprave velja analogno enako, le da se podeli pooblastilo z odlokom sveta.

V vsakem primeru se z zakonom (ali odlokom) določno in jasno predpiše javna pooblastila (kaj je predmet prenosa nalog, npr. izdaja splošnih aktov o določenih vprašanjh ali odločanje v upravnih zadevah o določenih pravicah), da potem delujejo kot upravni organi po 1. členu ZUP.

Vsi nosilci javnih pooblastil imajo podlago za svoje delovanje v zakonu, veže jih načelo zakonitosti. To načelo ima zanje povsem enako vsebino kot za upravne organe v razmerju do strank.

Po ZUP morajo postopati tudi zasebne organizacije, če so nosilci javnih pooblastil ali če izvajajo javno službo. Znotraj slednje v skladu s 1. členom ZUP in 3. členom ZUP izvajalci javnih služb delujejo tudi kot nosilci javnih pooblastil, torej odločajo o pravicah, obveznostih in pravnih koristih strank (tu študentov), in so dolžni postopati po določbah ZUP vsaj smiselno (gl. Breznik et al., ZUP s komentarjem, 2008), tako pri odločanju v posamičnih zadevah v zvezi s študenti kot pri opravljanju materialnih, kot so vodenje uradnih evidenc in izdaja potrdil o podatkih iz njih.

Da gre za javno službo, je nesporno, čeprav ima organizacija statusno naravo zasebnopravnega subjekta in kot institucija ni koncesionirana, čim izvaja vsaj del dejavnosti kot javno službo, torej javno akreditiran program. Organizacija je torej dolžna postopati po ZUP v tem delu poslovanja (izvajanja programa), ki ga je pristojno državno telo z oblastnim aktom verificiralo (licenciralo, akreditiralo) v skladu s področnim zakonom. Obravnavana organizacija mora torej za izvajanje negospodarske dejavnosti, ki je v javnem interesu določena z zakonom kot javna služba (tako npr. višje strokovno izobraževanje), izpolnjevati določene pogoje; na podlagi le-teh resorno ministrstvo organizacijo potrdi z odločbo (prim. 27. člen Zakona o višjem strokovnem izobraževanju (Ur. l. RS, št. 86/04)), kar pa gre šteti dejansko kot licenco za izvajanje javne službe in v tem okviru tudi izvajanje javnih pooblastil.

Javna služba je na splošno dejavnost, preko katere se zagotavljajo javne dobrine in ki jo označujejo naslednje značilnosti:

- izvaja se v javnem interesu,

- za njeno zagotavljanje je odgovorna država ali lokalna skupnost,

- izvzeta je iz pravnega režima tržnih dejavnosti,

- izvaja se po posebnem javnopravnem režimu.

Namen posebne javnopravne ureditve je, da se zagotovi redno izvajanje dejavnosti v javnem interesu in enaka dostopnost za vse. Javna služba ni izraz, ki bi označeval neko organizacijsko obliko, temveč označuje vsebino dejavnosti, ki se izvaja v javnem interesu in zato terja določene specifičnosti v primerjavi z običajnimi dejavnostmi, ki se izvajajo v okviru zasebnopravnega režima (glej Čebulj in Strmecki, Upravno pravo, 2006, str. 46).