Upravni organ je v upravnem postopku na zahtevo stranke izdal odločbo, ki je bila zadnji stranki vročena na določen datum (npr. dne 3. 3.). Vsi v položaju stranke so se odpovedali pritožbi v odprtem pritožbenem roku (npr. zadnji na dan 5. 3.). Nato je ena od strank preklicala dano odpoved pritožbe (npr. dne 8. 3.), hkrati pa še vložila pritožbo. Kdaj ta odločba postane dokončna? Kdaj bi odločba postala dokončna, če se stranke pravici do pritožbe ne bi odpovedale? Kako naj upravni organ postopa z vloženim preklicem odpovedi in pritožbo?

Stranka ima na podlagi prve točke 229. člena ZUP pravico do pritožbe. S spremembami ZUP pa je strankam dana možnost, da se pravici do pritožbe odpovedo (224.a člen ZUP). V kolikor se stranka v postopkih, ki se začnejo na njeno zahtevo, pravici do pritožbe odpove, le-ta nima več pravice preklicati odpoved pravice do pritožbe (razen v primerih iz tretjega odstavka 224.a člena ZUP).

Odpoved pravice do pritožbe pomeni, da postane odločba za stranko dokončna (prvi odstavek 224. člena ZUP) in pravnomočna z dnem, ko se pritožbi odpove zadnja stranka, prav tako izvršljiva, pa četudi pritožbeni rok še ni potekel (gl. 4. točko drugega odstavka 224. člena ZUP). Torej, pogoj za slednji učinek je, da se v postopku, kjer sodeluje več oseb v položaju stranke (npr. tudi stranski udeleženec po 43. členu ZUP), pravici do pritožbe odpovedo prav vsi legitimni pritožniki.

Glede na način, kako se poda izjava o odpovedi, se šteje za dan odpovedi in s tem nastopa dokončnosti, dan vložitve pri organu, torej dan, ko je stranka izjavo o odpovedi posredovala organu priporočeno po pošti, ali dan, ko je organ po pošti, tudi e-pošti, poslano vlogo prejel, ali dan, ko je stranka vlogo podala osebno, tj. ustno na zapisnik pri organu (glej 68. člen ZUP). V našem primeru je torej odločba postala dokončna, izvršljiva in pravnomočna dne 5. 3. Smisel podaje odpovedi pritožbe je le v še odprtem pritožbenem roku, saj tako določilo pripomore k hitrejši uresničitvi interesov strank in k čim prejšnji dokončnosti in pravnomočnosti, predvsem pa izvršljivosti. Možna pa je tudi odpoved pravici do pritožbe le glede posamezne točke odločbe oziroma glede vsebinsko ločljivih delov odločbe.

Če se (vse) stranke pravici do pritožbe ne bi odpovedale, bi taka odločba postala po prvem dostavku 224. člena ZUP dokončna po izteku pritožbenega roka, torej naslednji dan, ko se pritožbeni rok izteče. Kadar gre za splošni pritožbeni rok, 15 dni od vročitve odločbe po 235. členu ZUP, postane odločba ob vročitvi zadnji stranki npr. na dan 3. 3., dokončna dne 19. 3. V kolikor pa področni zakon določa drug pritožbeni rok, npr. tako Gradbeni zakon (GZ-1, Ur. l. RS, št. 199/21 in novele), po katerem je možna pritožba v 8 dneh od vročitve, pa postane odločba dokončna z iztekom tega roka (npr. dne 12. 3.). Upravni organ na zahtevo stranke izda potrdilo o dokončnosti in pravnomočnosti odločbe (peta točka 225.člena ZUP).

V primeru, da stranka, ki je že podala izjavo o odpovedi pritožbi, želi to naknadno preklicati, le-to ni več možno, saj odločba s takšno odpovedjo postane že dokončna. Zato se zahteva, kjer stranka uveljavlja (procesno) pravico, ki po veljavni zakonodaji ni dopustna, zavrže na podlagi 1. točke prvega odstavka 129. člena ZUP. V kolikor pa stranka hkrati s preklicem odpovedi še samostojno vlaga pritožbo, se taka pritožba zavrže po drugem odstavku 240. člena ZUP.