Organ je na zahtevo prezrtega stranskega udeleženca obnovil postopek na podlagi 9. točke 260. člena ZUP, vendar je po zaključku obnovljenega postopka odločil, da že izdana odločba ostane v veljavi. V sklepu o stroških je odločil, da mora predlagatelj obnove stranki povrniti stroške (npr. pravnega zastopanja, dodatne obrazložitve projekta in izdelave analize osončenja). Zoper sklep sta se pritožila tako stranka kot tudi predlagatelj obnove. Organ druge stopnje je sklep odpravil in zadevo vrnil v ponovno odločanje organu prve stopnje, hkrati pa naložil, da mora o stroških pritožbenega postopka odločati prvostopenjski organ. Ali naj slednji pri odločanju postopa po načelu uspeha (114. člen ZUP), ali naj se najprej odloča o stroških investitorja in nato o stroških pritožbenega postopka, da se ugotovi, kdo je uspel v postopku?

Ali se upravna taksa obravnava kot strošek upravnega postopka ter kakšna so pravila in kdo odloča o stroških v primeru obnove postopka?

V upravnem postopku je mogoče ločiti splošne in posebne stroške. Splošni oziroma režijski stroški so stroški, ki nastanejo organu neodvisno od posamičnega postopka in se ne obračunavajo po ZUP (npr. stroški za elektriko, pisarniški material, plačo javnega usluženca). Po ZUP se obračunavajo posebni stroški, tj. stroški, ki nastanejo organu ali stranki med oziroma zaradi postopka, npr. potni stroški uradne osebe, stroški tolmačev, izdatki za priče ipd. (113. člen ZUP).

Stranka predhodno trpi svoje stroške, ne glede na to, kako se je postopek začel, ter stroške organa, če se je postopek začel na njeno zahtevo. Če se je postopek začel po uradni dolžnosti, stroške organa predhodno trpi stranka, če jih je povzročila po svoji krivdi ali iz nagajivosti. Organ predhodno trpi svoje stroške v primeru, ko se je postopek začel po uradni dolžnosti (115. člen ZUP).
Pravila za obračun stroškov določa ZUP v 113. in 114. členu, pri čemer 113. člen ureja primer, ko sta v postopku udeležena organ in stranka, 114. člen pa ostale primere (ko so v postopku npr. udeleženi tudi stranski udeleženci in stranke z nasprotnim interesom). V prvem primeru je temeljno pravilo, po katerem se stroški obračunajo, način začetka postopka, ki je dopolnjeno z načelom uspeha in načelom krivde - če se je postopek začel na zahtevo stranke, stroške postopka vedno nosi stranka, če pa se je začel po uradni dolžnosti, jih nosi stranka le v primeru, če se je postopek zanjo končal neugodno - če se je postopek končal zanjo ugodno, stroške nosi organ, razen osebnih stroškov stranke in tistih stroškov, ki so posledica njenega protipravnega ravnanja. Podrobnejša pravila določa Pravilnik o stroških v upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 86/05).

ZUP ne določa pravil za obračun stroškov za različne faze postopka. Določbe prvega dela ZUP (od 1. do vključno 124. člena ZUP) veljajo torej za vse faze postopka, kar pomeni, da je vprašanje, kdo nosi stroške pri obnovi postopka, mogoče presojati le preko omenjenih določb, razen če področni zakon določi drugače (podr. v Remic, Pravna praksa št. 10/2008).

V zvezi s tem se postavlja vprašanje, ali mora stroške obnove postopka nositi stranski udeleženec, če le-ta ni uspel. Odgovor je negativen - čeprav je bil predlog stranskega udeleženca za obnovo utemeljen, a je na podlagi obnovljenega postopka aktivna stranka (ponovno) uspela, gredo stroški izkazovanja utemeljenosti zahteve v breme aktivne stranke po načelu začetka postopka, razen če bi se izkazalo, da je predlagatelj obnove s tem dejanjem zlorabil svoje procesne pravice. Obnova postopka namreč ni samostojen postopek, ki bi ga začel tisti, ki je s predlogom za obnovo uspel.

O stroških obnovljenega postopka odloča organ, ki je vodil postopek, ki se obnavlja.

Če organ na drugi stopnji zavrže ali zavrne pravno sredstvo ali sam odloči o zadevi, odloči tudi o stroških, ki so nastali v postopku v zvezi z njim (glej drugi odstavek 118. člen ZUP). Po nasprotnem razlogovanju mora pri vrnitvi zadeve v ponovno odločanje o stroških pritožbenega postopka odločati prvostopenjski organ. V takem primeru prvostopenjski organ hkrati (v istem sklepu, vendar ločenih točkah) odloči o stroških, ki nastanejo zaradi ponovljenega postopka, kot tudi o stroških, ki so nastali zaradi pritožbenega postopka. Če je predmet pritožbenega in ponovljenega postopka odločitev v stroških, kot v obravnavanem primeru, mora seveda odločiti tudi o tem.

Od uveljavitve novele ZUP-C v letu 2004 dalje velja, da takse niso del pojma stroški po ZUP, kar pomeni, da se pravila ZUP o stroških ne nanašajo na takse, ki jih ureja Zakon o upravnih taksah (ZUT, Ur. l. RS, št. 8/2000 in novele) (primerjaj Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 261 in Grafenauer in Breznik, 2009, str. 399). V skladu z ZUT ima tako stranka npr. pravico do povračila takse, v kolikor je plačala takso, ki je ni bila dolžna plačati, ali je plačala takso v višjem znesku, kot je predpisana, ali je plačala takso za dokument ali dejanje, ki ga organ iz kakršnihkoli vzrokov ni izdal ali opravil, ali za pritožbo, ki ji je organ ugodil (17. člen ZUT).