Stranka vloži vlogo za pridobitev pravice na pristojni organ. Organ pri pridobitvi podatkov ugotovi, da stranka ne izpolnjuje vseh pogojev za pridobitev pravice in izda zavrnilno odločbo. Stranka se pravilno in pravočasno pritoži, pri tem pa navede, da hkrati poteka še nekončan drug postopek (a že dokončno rešen, le prek izrednega pravnega sredstva), v katerem naj bi se šele odločilo o pogoju, ki ga sedaj (še) ne izpolnjuje (npr. študent uveljavlja bivanje v študentskem domu, pogoj pa je status študenta, ki je bil dokončno že zavrnjen, toda sedaj to odločitev študent izpodbija prek odprave oz. razveljavitve odločbe po nadzorstveni pravici). Pritožba je zavrnjena, saj se odločba izda glede na obstoječe pravno in dejansko stanje ob zaključku prvostopenjskega postopka. Stranka nato vloži predlog za obnovo postopka, saj je med tem pridobila pravico, ki je bila poglavitni razlog zavrnitve odločbe na I. stopnji, torej izpolni prej manjkajoč pogoj. Kateri organ odloči o tem predlogu in ali se postopek res obnovi?

Ali je obnova postopka dovoljena zgolj na podlagi drugačnega razlogovanja organa, npr. stranki je bila izdana odločba, na katero se je pritožila, pritožbi je bilo na drugi stopnji ugodeno, a šele po več kot 10 mesecih. V vmesnem času je bila izdana druga prvostopenjska odločba, zoper katero je stranka zamudila rok za pritožbo, vendar sedaj zaradi ugodne odločitve drugostopenjskega organa o njeni prvi pritožbi, želi spremembo druge prvostopenjske odločbe prek obnove postopka. Kako naj organ ravna?

Obnova upravnega postopka je izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče uporabiti samo v primeru kršitev postopka, ki jih določa 260. člen ZUP. Smisel tega izrednega pravnega sredstva je v tem, da se lahko posebej hude procesne kršitve s tem pravnim sredstvom odpravijo tudi po dokončnosti upravne odločbe in se tako v relativno dolgem časovnem obdobju vzpostavi zakonito stanje. Neizraba rednih pravnih sredstev (pritožbe) ni ovira za obnovo postopka (Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 701).

Nova dejstva in novi dokazi so prvi in najbolj pogost obnovitveni razlog, toda obnova se uvede, če gre za dejstvo, ki je obstajalo že ob izdaji odločbe prve stopnje (t. i. staro novo dejstvo). Izjemoma lahko področna zakonodaja uredi tudi nepravo obnovo, torej upoštevanje novih dejstev, ki so nastala po izdaji odločbe (tako na primer Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev ZUPJS, Ur. l. RS, št. 62/10 in novele; glej člene 42., 42.a, 42.b).

Ker se je dejansko stanje v konkretnem primeru ugotavljalo v posebnem postopku, končanem šele po izdaji odločbe prve stopnje, to ne more biti podlaga za obnovo, predlog stranke mora pristojni organ, tj. izdajatelj prvostopenjske zavrnilne odločbe, zavreči. Dejstva, ki so nastala po izdaji prvostopenjske odločitve, namreč niso nova dejstva v smislu tega obnovitvenega razloga, so pa lahko podlaga za vodenje novega upravnega postopka (glej Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 700-703).

Dodatno pojasnjujemo, da prav tako ni možna obnova postopka zaradi drugače rešenega predhodnega vprašanja (gl. 147. člen ZUP), kar sicer odločanje v samostojnem postopku o pogoju je, ker je bil pogoj pri drugem pristojnem organu priznan šele par mesecev kasneje z učinkom za naprej in ne za nazaj (če pa bi stranka organ obvestila o tekočem samostojnem postopku o priznanju pogoja še pred izdajo odločbe, pa bi ta lahko prekinil postopek, vendar le do dokončne odločitve v tem samostojnem postopku).

Za začetek obnove postopka je treba preizkusiti, ali obnovitveni razlog sploh verjetno obstoji - torej, ali je okoliščina, na katero se predlog za obnovo nanaša, verjetno izkazana (Jerovšek et al., Komentar ZUP, 2004, str. 730; sodba VS I Up 219/2001). Zgolj drugačno razlogovanje organa v istovrstni ali drugi zadevi ne pomeni razloga za obnovo postopka.

Če predlog za obnovo postopka ne izpolnjuje procesnih pogojev, se organ ne spušča v vsebino odločanja o predlogu za obnovo postopka, ampak ga s sklepom zavrže (glej 267. člen ZUP).