Stranka vloži vlogo za pridobitev pravice na pristojni organ. Organ pri pridobitvi podatkov ugotovi, da stranka ne izpolnjuje vseh pogojev za pridobitev pravice in izda zavrnilno odločbo. Stranka se pravilno in pravočasno pritoži, pri tem pa navede, da hkrati poteka še nekončan drug postopek (a že dokončno rešen, le prek izrednega pravnega sredstva), v katerem naj bi se šele odločilo o pogoju, ki ga sedaj (še) ne izpolnjuje (npr. študent uveljavlja bivanje v študentskem domu, pogoj pa je status študenta, ki je bil dokončno že zavrnjen, toda sedaj to odločitev študent izpodbija prek odprave oz. razveljavitve odločbe po nadzorstveni pravici). Pritožba je zavrnjena, saj se odločba izda glede na obstoječe pravno in dejansko stanje ob zaključku prvostopenjskega postopka. Stranka nato vloži predlog za obnovo postopka, saj je med tem pridobila pravico, ki je bila poglavitni razlog zavrnitve odločbe na I. stopnji, torej izpolni prej manjkajoč pogoj. Kateri organ odloči o tem predlogu in ali se postopek res obnovi?

Ali je obnova postopka dovoljena zgolj na podlagi drugačnega razlogovanja organa, npr. stranki je bila izdana odločba, na katero se je pritožila, pritožbi je bilo na drugi stopnji ugodeno, a šele po več kot 10 mesecih. V vmesnem času je bila izdana druga prvostopenjska odločba, zoper katero je stranka zamudila rok za pritožbo, vendar sedaj zaradi ugodne odločitve drugostopenjskega organa o njeni prvi pritožbi, želi spremembo druge prvostopenjske odločbe prek obnove postopka. Kako naj organ ravna?

Odločba (npr. gradbeno dovoljenje) je bila izdana in je postala pravnomočna. Naknadno je bilo s sklepom disciplinskega organa pristojnega za nadzor nad delom pripravljavca dokumentacije (npr. disciplinska komisija pri IZS) ugotovljeno, da je bila izdaja oprta na neustrezno oziroma zavajajočo dokumentacijo, o čemer je bil pristojni organ obveščen. Postavlja se vprašanje, ali bi moral biti po uradni dolžnosti sprožen obnovitveni postopek na podlagi 260. člena ZUP, kadar gre za varstvo javnega interesa in kadar bi lahko nova dejstva ali dokazi bistveno vplivali na odločitev. Dodatno se zastavlja vprašanje, kakšne so možnosti za obnovo postopka, če organ postopka sam ni začel v zakonskem roku, ter kdo še je upravičen predlagati obnovo postopka oziroma kako je mogoče naknadno poseči v izdano odločbo.

Obnova upravnega postopka je izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče uporabiti samo v primeru kršitev postopka, ki jih določa 260. člen ZUP. Smisel tega izrednega pravnega sredstva je v tem, da se lahko posebej hude procesne kršitve s tem pravnim sredstvom odpravijo tudi po dokončnosti upravne odločbe in se tako v relativno dolgem časovnem obdobju vzpostavi zakonito stanje. Neizraba rednih pravnih sredstev (pritožbe) ni ovira za obnovo postopka (Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 701).

Nova dejstva in novi dokazi so prvi in najbolj pogost obnovitveni razlog, toda obnova se uvede, če gre za dejstvo, ki je obstajalo že ob izdaji odločbe prve stopnje (t. i. staro novo dejstvo). Izjemoma lahko področna zakonodaja uredi tudi nepravo obnovo, torej upoštevanje novih dejstev, ki so nastala po izdaji odločbe (tako na primer Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev ZUPJS, Ur. l. RS, št. 62/10 in novele; glej člene 42., 42.a, 42.b).

Ker se je dejansko stanje v konkretnem primeru ugotavljalo v posebnem postopku, končanem šele po izdaji odločbe prve stopnje, to ne more biti podlaga za obnovo, predlog stranke mora pristojni organ, tj. izdajatelj prvostopenjske zavrnilne odločbe, zavreči. Dejstva, ki so nastala po izdaji prvostopenjske odločitve, namreč niso nova dejstva v smislu tega obnovitvenega razloga, so pa lahko podlaga za vodenje novega upravnega postopka (glej Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 700-703).

Dodatno pojasnjujemo, da prav tako ni možna obnova postopka zaradi drugače rešenega predhodnega vprašanja (gl. 147. člen ZUP), kar sicer odločanje v samostojnem postopku o pogoju je, ker je bil pogoj pri drugem pristojnem organu priznan šele par mesecev kasneje z učinkom za naprej in ne za nazaj (če pa bi stranka organ obvestila o tekočem samostojnem postopku o priznanju pogoja še pred izdajo odločbe, pa bi ta lahko prekinil postopek, vendar le do dokončne odločitve v tem samostojnem postopku).

Za začetek obnove postopka je treba preizkusiti, ali obnovitveni razlog sploh verjetno obstoji - torej, ali je okoliščina, na katero se predlog za obnovo nanaša, verjetno izkazana (Jerovšek et al., Komentar ZUP, 2004, str. 730; sodba VS I Up 219/2001). Zgolj drugačno razlogovanje organa v istovrstni ali drugi zadevi ne pomeni razloga za obnovo postopka.

Zaradi morebitne napačne presoje odločilnih dejstev in dokazov, postopka ni mogoče obnoviti, zato ugotovljeno drugačno dejansko stanje, razvidno iz sklepa Disciplinske komisije pri IZS izdanega po dokončnem oz. pravnomočnem gradbenem dovoljenju, ne more biti obnovitveni razlog po prvi točki 260. člena ZUP. Po ustaljeni sodni praksi namreč postopka ni mogoče obnoviti med drugim zaradi neupoštevanja materialnopravnih predpisov v prejšnjem postopku in tudi nepravilno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje samo zase ni obnovitveni razlog. Tudi naknadno pridobljena stališča in mnenja med drugim upravnih organov niso niti novo dejstvo, niti nov dokaz v smislu prve točke 260. člena ZUP, saj drugačna razlaga, ki temelji na istem dejanskem stanju, pomeni le drugačno presojo istih dejstev in drugačno uporabo pravil, kar pa ni nov dokaz (UPRS Sodba I U 488/2022-15, z dne 21. 5. 2024).

V kolikor bi gradbeno dovoljenje bilo npr. izdano na podlagi ponarejene dokumentacije, bi to lahko bil obnovitveni razlog po drugi točki 260. člena ZUP, vendar le, če bi to bilo ugotovljeno s pravnomočno kazensko obsodilno sodbo. Ustaljeno stališče sodne prakse Vrhovnega sodišča in prevladujoče stališče sodne prakse Upravnega sodišča o tem vprašanju je, da se obnovitveni razlog iz druge točke 260. člena ZUP lahko uspešno uveljavlja le na podlagi pravnomočne kazenske obsodilne sodbe, iz katere izhaja, da je bilo v zvezi s postopkom izdaje prejšnje odločbe izvršeno kakšno kaznivo dejanje, ki je vplivalo na odločitev v upravnem postopku. Iz sodne prakse nadalje izhaja, da ta obnovitveni razlog ni izkazan, če se kaznivo dejanje le zatrjuje. Prav tako ta obnovitveni razlog ni izkazan, če je bil kazenski postopek le začet, pravnomočna kazenska obsodilna sodba pa še ni bila izdana (Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2020, 2. knjiga, komentar k 263. členu, str. 647-648).

Če je upravna enota izdala za stranko ugodno odločbo na podlagi njenih navedb in predloženih dokazov o dejstvih, pomembnih za rešitev zadeve, ki se pozneje izkažejo za neresnične in je stranka vedela, da ta dejstva niso resnična, navedla pa jih je z namenom, da bi organ spravila v zmoto in uspela v upravnem postopku potem bi bil podan obnovitveni razlog po peti točki 260. člena ZUP. Za predlaganje obnove postopka s strani upravičenih subjektov (stranka, državni tožilec, višji državni odvetnik) in za začetek postopka po uradni dolžnosti veljata dva zakonita in nepodaljšljiva roka: subjektivni in objektivni. Subjektivni rok, ki ga morajo upoštevati vsi upravičeni predlagatelji in organ, če začne postopek po uradni dolžnosti, je za vse obnovitvene razloge enak in znaša en mesec. Razlikujejo pa se navezne okoliščine, od katerih začne ta subjektivni rok teči. Tudi objektivni rok je za vse upravičene predlagatelje in za organ, če začne postopek po uradni dolžnosti, enak. Objektivni rok znaša tri leta, le v nekaj zakonsko določenih izjemah je ta rok daljši (četrti in peti odstavek 263. člena ZUP) (Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2020, 2. knjiga, komentar k 263. členu, str. 674-675).

Če predlog za obnovo postopka ne izpolnjuje procesnih pogojev, se organ ne spušča v vsebino odločanja o predlogu za obnovo postopka, ampak ga s sklepom zavrže (glej 267. člen ZUP).