Stranka umre, preden se postopek konča (npr. pred odmero davka). Ali se v takem primeru upravni postopek ustavi?


Kako pa naj ravna organ, če stranka umre pred ponovnim odločanjem o isti upravni zadevi zaradi odprave odločbe s strani pritožbenega organa, zapuščinski postopek pa še ni zaključen (npr. v primeru razlastitve)?

Praviloma se upravni postopek konča, ne da bi prišlo do spremembe v osebi stranke. Včasih pa se med postopkom zgodi, da stranka, ki je fizična oseba, umre, ali da stranka, ki je pravna oseba, preneha. V tem primeru se postavi vprašanje pravnega nasledstva stranke (Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 204).

Odgovor na vprašanje, kakšne posledice ima to za tek postopka, je odvisen od narave upravne zadeve.
* Pravice, pravne koristi in obveznosti so pogosto osebnostne, kar pomeni, da prenehajo s smrtjo upravičenca oziroma stranke. V takem primeru upravni organ na podlagi četrtega odstavka 50. člena ZUP postopek s sklepom ustavi ter sklep razglasi na oglasni deski in na enotnem državnem portalu e-uprava.
* V nasprotnem primeru, torej ko gre za pravice, obveznosti in pravne koristi, ki lahko preidejo na pravne naslednike, pa upravni organ postopek prekine (prvi odstavek 153. člena ZUP) in morebitne pravne naslednike obvesti o možnosti vstopa v postopek. Prekinitev postopka traja, dokler vanj ne vstopi pravni naslednik ali skrbnik zapuščine. Pravni naslednik fizične osebe je njen dedič, pravni naslednik pravne osebe pa oseba, na katero zaradi statusnih sprememb ali v postopku stečaja ali likvidacije preidejo pravice oziroma obveznosti pravne osebe, ki je prenehala (Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 204).

V davčnih postopkih pa gre za specifično situacijo. V primerjavi z določbami, ki jih za primer smrti stranke določa ZUP, je ureditev v Zakonu o davčnem postopku (ZDavP-2, Ur. l. RS, št. 13/11 in novele) širša, saj ne ureja zgolj procesnega nasledstva, torej nadaljevanja že začetega davčnega postopka zoper pravne naslednike davčnega zavezanca. Prevzem davčnih obveznosti s strani pravnih naslednikov ni odvisen od dejstva, ali je v trenutku smrti v zvezi s temi obveznostmi zoper davčnega zavezanca tekel davčni postopek. Treba je namreč upoštevati, da trenutek smrti davčnega zavezanca lahko nastopi v različnih obdobjih davčnopravnega razmerja med davčnim organom in zavezancem. Na pravne naslednike se lahko prenašajo le že nastale davčne obveznosti, čeprav njihova višina še ni ugotovljena oziroma izračunana. Če ni drugače določeno (npr. za dohodnino na letni ravni), to velja predvsem za primere davkov, ki se sicer izračunavajo po poteku davčnega obdobja, za katerega se ugotavljajo (Jerovšek et al., Zakon o davčnem postopku s komentarjem, 2008).

V davčnih zadevah je torej bistveno, za kateri davek gre in kdaj se šteje, da je nastala davčna obveznost - z odmero ali že prej? Če šele z odmero, potem je podana podlaga za ustavitev postopka, sicer pa pride do prenosa v zapuščinsko maso - v tej smeri gredo tudi določbe ZDavP-2, če področni zakon ne določa drugače.


V primeru razlastitve gre za zadevo, kjer je (pasivna) legitimacija vezana na lastništvo nepremičnine. Vprašanje je, kako naj ravna organ, če stranka (lastnik nepremičnine) umre pred ponovnim odločanjem o začetku postopka razlastitve, če zapuščinski postopek še ni zaključen in posledično lastninska pravica še ni prešla na dediče.


Začetek postopka razlastitve je specifično urejen v področnem zakonu (Zakon o urejanju prostora (ZUreP-3), Ur. l. RS, št. 199/21). ZUP namreč načeloma ne določa, da se o začetku postopka izda poseben pravni akt (izjema je npr. obnova postopka – glej 268. člen ZUP). V skladu z ZUreP-3 se postopek razlastitve začne z vložitvijo zahteve razlastitvenega upravičenca (209. člen ZUreP-3), a ker gre v primerih razlastitve za dosego javne koristi, mora upravni organ o začetku razlastitvenega postopka izdati meritoren akt, odločbo, v kateri ugotovi, ali je javna korist izkazana in odločiti o uvedbi postopka razlastitve (104. člen ZUreP-3).


V primeru, da zavezanec umre pred postopkom ponovnega odločanja, je to razlog za prekinitev postopka (prvi odstavek 153. člena ZUP), pri čemer prekinitev traja do vstopa dedičev v postopek ali do postavitve skrbnika zapuščine (drugi odstavek 153. člena ZUP). Ker je pri razlastitvi prisoten javni interes, je smiselno razmisliti, da se nedoločenim dedičem postavi skrbnik za posebne primere v skladu z 211. členom Družinskega zakonika (DZ, Ur. l. SRS, št. 15/1976 in novele) v zvezi z drugim odstavkom 121. člena DZ. V tem primeru bi torej postopek ponovnega odločanja o začetku postopka razlastitve prekinili do postavitve skrbnika za posebni primer.


Vprašanje je tudi, ali bi moral razlastitveni upravičenec skrbniku za poseben primer oz. dedičem najprej vročiti ponudbo za odkup nepremičnine (207. člen ZUreP-3), saj je pogoj za vložitev predloga za razlastitev ta, da sklenitev pogodbe o nakupu nepremičnine ne uspe v roku 30 dni po vročitvi ponudbe za odkup. Zaradi pravnega nasledstva bi razlastitveni upravičenec sicer lahko dal ponudbo nasledniku in ob sprejemu umaknil zahtevo za razlastitev, vendar pa to ni stvar upravnega organa, ker je prednik ponudbo dobil in jo zavrnil – ravno zato pa je predlagan začetek postopka. Z vidika dela upravnega organa je omenjeni procesni predpostavki zadoščeno in mora nadaljevati postopek. Vloga skrbnika za poseben primer kot zastopnika bodočih dedičev se omeji na njihovo zastopanje v postopku razlastitve, zato po našem mnenju mora slediti volji umrle stranke, da ponudbe ne sprejme, saj jo drug - pravnomočno določen dedič - niti ne more drugače izraziti.