Upravni organ je izdal odločbo, s katero je stranki naložil, da mora v roku sedmih dni po izvršljivosti odločbe izpolniti nedenano obveznost, ki se ji jo nalaga z odločbo. Stranka v določenem roku ni izpolnila svoje obveznosti, zato je upravni organ dolžan opraviti postopek izvršbe, in sicer z najmilejšim sredstvom, ki bo dosegel namen. Ali je pravilno, da je organ v izreku sklepa o dovolitvi izvršbe določil, da se izvršba dovoli ter stranki hkrati naložil, da je v roku sedmih dni od izvršljivosti ponovno dolžna izpolniti obveznost, ki se ji jo nalaga in v kolikor ne bo izpolnila naloženega, se bo kot prisilno sredstvo uporabila denarna kazen? Kako določiti višino denarne kazni, kadar socialni status stranke ni najboljši, saj izvršba ne bo uspešna, če organu ne bo uspelo doseči, da bi stranka izpolnila obveznost? Kako postopati v primeru, ko izvršba na noben način ni uspešna?

Izvršba za izpolnitev nedenarnih obveznosti se opravlja po drugih osebah ali s prisilitvijo (296. člen ZUP). Prisilitev je lahko neposredna (299. člen ZUP) ali posredna (denarna kazen, 298. člen ZUP). Organ mora pri izbiri načina in sredstev izvršbe upoštevati načelo smotrnosti in socialne primernosti izvršilnih ukrepov (Jerovšek et al., Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, 2004, str. 785). Način izvršbe mora biti tak, da se z njim odredi najprimernejše izvršilno sredstvo in določi razumen rok za izvršitev naloženega dejanja (sodba Vrhovnega sodišča RS št. U 347/81-6). Če je mogoče izvršbo opraviti na več načinov in z različnimi sredstvi, potem se opravi na tak način in s takim sredstvom, ki sta za zavezanca najmilejša, a se hkrati doseže namen izvršbe (285. člen ZUP). Pri višini denarne kazni se upošteva načelo sorazmernosti (prva denarna kazen ne sme presegati 1.000 EUR; tretji odstavek 298. člena ZUP).

Kolikor izvršbe v konkretnem primeru ni bilo mogoče opraviti po drugih osebah, je organ ravnal pravilno, ko se je odločil za prisilitev z denarno kaznijo - v izrek sklepa o dovolitvi izvršbe je treba napisati, da se izvršba dovoli ter stranki hkrati naložiti, da je v določenem roku dolžna izpolniti obveznost, ki se ji jo nalaga, v kolikor pa tega ne bo izpolnila v tem času, pa se ji zagrozi z uporabo prisilnih sredstev (npr. denarne kazni) (prvi odstavek 290. člena ZUP in drugi odstavek 298. člena ZUP). Če stranka obveznosti ne izpolni v določenem roku, se izda sklep o denarni kazni, ki jo mora plačati v določenem roku, sicer se tak sklep pošlje v izterjavo davčnemu organu, hkrati pa se zagrozi z novo, višjo denarno kaznijo.

Če je socialni status zavezanca šibek, je vprašanje, ali je v primeru, da tudi v novo določenem roku ni izpolnil obveznosti, smiselno zagroziti z novo, višjo denarno kaznijo (drugi odstavek 298. člena ZUP). V takem primeru je bolj smiselno izbrati drug način prisile. V primeru, da se obveznost nanaša na dejanje, povezano z otrokom, je treba paziti tudi na njegove koristi - če bi namreč otrok zaradi podaljševanja postopka, ki bi ga povzročila izdaja novega sklepa z denarno grožnjo, še (bolj) trpel, potem uporaba te vrste prisile ni primerna in je primerneje dejanje po neuspešnem prvem sklepu izvršiti z neposredno prisilo (npr. organ sam odpelje otroka v zavod) (289. člen ZUP).