Kako naj ravna organ v primeru, ko stranka vloži vlogo za uveljavitev pravice na podlagi zakona, ki že velja, a se še ne uporablja? Ali je tako vlogo treba zavreči kot preuranjeno?

V zadevah, v katerih je mogoče začeti postopek samo na zahtevo stranke, mora biti materialnopravni zahtevek, ki izhaja iz zahteve stranke, takšen, da ga je mogoče obravnavati in reševati v upravnem postopku. Upravni organ mora zato opraviti predhodni formalni preizkus strankine zahteve, s katerim preveri izpolnjevanje procesnih predpostavk za začetek postopka. Če te niso izpolnjene, se organ ne bo spuščal v vsebinsko (meritorno) presojo zahteve, ampak jo bo a limine zavrgel, kar pa ne pomeni, da ji ne bo priznal pravice, ki jo želi uveljaviti, ampak le da niso izpolnjene procesne predpostavke, da bi jo vsebinsko gledano sploh obravnaval (Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 281).

Organ ne sme uvesti postopka in mora vlogo vselej zavreči med drugim tudi v primeru, če zahteva ni bila vložena v predpisanem roku (tretja točka prvega odstavka 129. člena ZUP). V tem primeru gre za materialni rok, torej rok za uveljavitev kakšne pravice po materialnem pravu, pri katerem npr. zaradi zamude ni mogoča vrnitev v prejšnje stanje, pravočasnost vložitve vloge pa se presoja po 68. členu ZUP (Jerovšek et al., Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, 2004, str. 397).

Vloga se v tem primeru zavrže s sklepom, če je prepozna ali preuranjena. Tako izhaja tudi iz neobstoja procesnih predpostavk, kot določa 129. člen ZUP.

V slednjem primeru se postavi vprašanje, kako ravnati v primeru, ko materialni zakon že velja, a se še ne uporablja. Taki primeri so v zakonodajni praksi pogosti, pravno gledano pa so problematični zaradi nejasnih pravnih posledic. Nedvomno stranke utemeljeno pričakujejo, da bodo na podlagi veljavnega zakona lahko uveljavile pravico, ki jim jo priznava, ko se bo začel uporabljati, zato njihove vloge ne moremo šteti za preuranjene. V takem primeru organ (še) ne more odločiti, zato je situacija podobna primeru, ko ustavno sodišče zadrži izvrševanje predpisa - v tem primeru namreč organ ne more odločiti, čeprav predpis še velja.

Organ mora torej tako vlogo sprejeti in odločiti po tem, ko se bo zakon začel uporabljati - organ torej počaka na začetek uporabe zakona in stranke ne opozarja, naj tako vlogo vloži pozneje ali celo zavrže zaradi manka procesnih predpostavk, saj je razlika med rokom uveljavitve in rokom uporabe praviloma vendar relativno majhna, zato bi bilo zavrženje formalno zakonito, a celostno gledano formalistično - se pa tako ravna, če bi bil rok med uveljavitvijo in uporabo res dolg, npr. nekaj mesecev, zato da stranka ni v prepričanju, da se njen zahtevek vsebinsko že rešuje.

V času, ko se zakon še ne uporablja, rok za odločitev iz 222. člena ZUP ne teče - ZUP tega sicer ne določa izrecno, a to logično izhaja iz okoliščin primera.