Upravni organ je nekaterim strankam postopka izdal negativno odločbo (npr. razpis za sprejem otroka v vrtec), nato pa tem strankam zaradi naknadno spremenjenih razmer (npr. odprtje novega oddelka) sam izdal pozitivne odločbe. Ali je ravnal zakonito? Ali lahko stranka, ki je vložila pritožbo zoper negativno odločbo in je bila njena pritožba zavrnjena, po prejemu pozitivne odločbe uveljavlja povračilo stroškov za prvi postopek na podlagi zahteve za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici?


Ali je pri razveljavitvi in odpravi odločbe po nadzorstveni pravici potrebno o zadevi ponovno odločiti? Ali se mora odločitev zapisati v izreku odločbe ali je dovolj, da se navede v obrazložitvi?

Kako se postopa, če je prvostopenjski upravni organ izdal odločbo ter naknadno sklep o popravku pomote v tej odločbi, toda odločbo je nadzorstveni organ po nadzorstveni pravici razveljavil. Ali se mora sklep o popravku pomote izreči za ničnega kljub razveljavitvi odločbe ali to velaj avtomatsko?

Organ v primeru izdaje dodatnih pozitivnih odločb ni ravnal zakonito, saj vsebinsko ne gre za isto upravno zadevo. Čeprav je šlo v konkretnem primeru obakrat za istovrstni postopek (odločanje o sprejemu istega otroka v vrtec), se je prvo odločanje nanašalo na določene splošne pogoje, ki so bili naknadno spremenjeni (v prvotnem razpisu določeno število mest in naknadno nov oddelek). Organ bi torej moral izvesti po spremembi splošnih pogojev (nov oddelek) nov razpis, stranke bi morale vložiti nove vloge, organ pa bi moral ponovno presojati izpolnjevanje razpisnih pogojev po novo določenih pogojih. Sprememba pogojev po splošnem aktu ali predpisu (kamor sodi razpisna dokumentacija), je ključni element, da ne gre za isto zadevo (prim. več v Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006). Zato tedaj ni mogoče šteti, da se zahtevki, podani v postopku po prejšnjem splošnem aktu (razpisu) obravnavajo po novih pogojih, kot jih splošni akt določi naknadno po zaključku prvega postopka. Organ namreč določa na podlagi pravil, veljavnih v času izdaje prvostopenjske odločbe (prim. 251. člen ZUP in temeljno načelo zakonitosti, 6. člen ZUP).

Že izdane nezakonite odločbe pa je mogoče odpraviti le s pravnimi sredstvi, ne pa npr. z izdajo novih, pozitivnih odločb, še sploh v drugi zadevi, ki jo konstituira sprememba pogojev kot novelacija splošnega akta, na podlagi katerega se odloča v posamičnih zadevah. Stranka, ki s pritožbo zoper negativno odločbo ni uspela, kasneje pa ji je bila izdana pozitivna odločba, zato ne more uveljavljati povračila stroškov v zvezi s prvim postopkom na podlagi zahteve za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici, saj v tem primeru ni šlo za isto zadevo po drugi točki prvega odstavka 274. člena ZUP.

Odprava odločbe po nadzorstveni pravici pomeni, da se skupaj z odločbo odpravijo tudi vse posledice, ki so iz nje nastale. Bistvo pravne situacije, ki nastane z odpravo odločbe, je v tem, da odpravljena oz. razveljavljena odločba ne obstaja več, zahtevek stranke pa je (p)ostal nerešen. Z razveljavitvijo odločbe po nadzorstveni pravici pa ostanejo vse posledice, ki so do tega trenutka nastale, v veljavi, ne morejo pa iz nje nastati nikakršne nove posledice, saj sprememba odločbe pomeni več kot odprava in razveljavitev odločbe. Če je treba odločiti o zahtevku stranke, je za takšno odločanje pristojen organ, ki je izdal odločbo prve stopnje, saj zakon organu, ki je pristojen za odločanje po nadzorstveni pravici, ne daje pravice, da bi sam meritorno odločal v upravni zadevi (po Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, st. 577-583).

Če je odločba opravljena ali razveljavljena, zadeva pa še ni končana z odločbo, je torej treba v postopku odločiti (tudi z učinkom za vnaprej). Kolikor pa se odpravi napačno izdane nove drugačne odločbe v isti zadevi, se ne izdaja novih določb, saj tedaj veljajo prvoizdane. Ponovno odločanje in vsebina izreka sta torej odvisna od razloga za odločitev za odpravo ali razveljavitev. V primeru odločanja o odpravi odločbe po nadzorstveni pravici zaradi razloga iz prve točke prvega odstavka 274. člena ZUP se izrek odločbe glasi:
1 – na odpravo in
2 – zahteva stranke se pošlje v ponovno odločanje pristojnemu organu.

V primeru iz druge točke prvega odstavka istega člena ZUP ni več potrebe po ponovnem odločanju, torej se izrek glasi na odpravo. Glede odločitve po tretji točki pa se izrek oblikuje tako, da se:
1 – glasi na odpravo in
2 – zadeva se vrne organu prve stopnje v ponovni postopek.

Pri neupoštevanju pravil o krajevni pristojnosti, kot izhaja iz četrte točke prvega odstavka 274. člena ZUP, nadzorni organ po nadzorstveni pravici odpravi odločbo, ki jo je sicer izdal stvarno pristojni organ, ki pa je bil krajevno nepristojen. Navezne okoliščine za določitev krajevne pristojnosti na podlagi teh okoliščin pa določajo predpisi o teritorialni ureditvi državnih organov.

Po prvem odstavku 213. člena ZUP je potrebno odločitev v zadevi vedno napisati v izreku odločbe, da sledijo pravni učinki.

ZUP ureja le ničnost odločbe in ne sklepov (279. člen ZUP), zato že formalno sklepa ni mogoče ugotoviti kot ničnega. Mnenje teorije (glej Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 752) je, da so sklepi lahko nični le, kadar organ, ki je odločal v postopku, ni ločil med vsebino odločbe ter vsebino sklepov ter je namesto o procesnih vprašanjih s sklepi odločil tudi o vsebinskih vprašanjih. Toda sklep o popravku, kolikor se nanaša na vsebin odločitve (izrek), je vsebinske narave, zato bi lahko bil predmet ničnosti. Vendar sklep o popravku odločbe, ki jo je nadzorstveni organ odpravil oz. razveljavil, ne more biti ugotovljen kot ničen, saj je z odpravo ali razveljavitvijo odločbe, na katero se popravek nanaša, že samodejno odpadel temelj za popravek.