Ali je možen prenos pooblastila s predstojnika na podrejeno uradno osebo, če materialni zakon eksplicitno določa, da je to pristojnost predstojnika (npr. Zakon o varnosti v cestnem prometu določa, da minister odloča o podelitvi pooblastila oz. dovoljenja, minister pa bi to nalogo prenesel na direktorja direktorata, ali Zakon o dostopu do informacij javnega značaja dloča, da odloča v postopku informacijski pooblaščenec, ta pa bi pooblastila prenesel na zaposlene v svojem uradu)?

Pristojnost je vedno določena primarno na ravni organa kot stvarna (in krajevna), znotraj le te pa se opredeljuje personalna pristojnost funkconarjev in uslužbencev tega organa. Kadar pa področni zakon določa pristojnost npr. ministra, pa lahko iz konteksa predpisa izhaja, da je namen zakonodajalca določiti ne le stvarno, ampak tudi personalno pristojnost, vendar je tako tolmačenje izjema. Tak primer je denimo, če ministrstvo odloča na prvi stopnji, mnister pa kot devolutivni organ na drugi stopnji, kot določa pravilnik, ki ureja izvševanje proračuna. Na splošno pa velja drugače, saj iz 28. člena ZUP izhaja, da je v upravnih zadevah, ki so v pristojnosti individualno vodenih organov, za odločanje pristojen predstojnik. Predstojnik ima pravico, da za odločanje v upravnih zadevah določene vrste pooblasti drugo osebo, zaposleno pri istem organu. Pravica pooblastiti drugo osebo za odločanje o določeni vrsti zadev zajema tudi pravico dati takšno pooblastilo za posamično zadevo ali za konkretno določene zadeve (Jerovšek et. al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 151). Izjeme za prenos pooblastila se lahko uredijo s predpisi ali internetnimi akti. Pripravljalci predpisov bi zato morali pristojnosti za odločanje o upravnih zadevah vezati na (stvarno in krajevno) pristojen organ in na podlagi splošnega procesnega predpisa ne bi bilo dilem o nadaljni personalni pristojnosti. Kolikor pa zakon tovrstne pristojnosti ne podeljuje na opisan način, sicer lahko ugotavljamo sistemsko neskladnost, vendar ta ne vpliva na notranja razmerja v organu oz. na upravičenja predstojnika, ki izhajajo iz ZUP in se posledično uporabljajo v vseh upravnih postopkih, kjer specifika ne zahteva drugačnega urejanja.

To pomeni, da tolmačimo eksplicitno določbo področnega predpisa praviloma tako, da je s pristojnostjo predstojnika organa določena praviloma le stvarna pristojnost tega organa in je tako delegacija pooblastil možna pod pogoji po ZUP. Predstojnik (stvarno in krajevno) pristojnega organa kljub zakonski določbi, da sprejme neko odločitev v upravnem postopku, namreč sistemsko gledano praviloma lahko prenese pooblastilo za odločanje na podrejeno uradno osebo, ki je zaposlena v istem organu in izpolnjuje ostale predpisane pogoje. Sistem pooblastil (za odločanje in vodenje) je namenjen notranjemu organiziranju dela na način, da ko organizacija to zahteva, prenese pooblastilo za odločanje na svoje podrejene. Po Zakonu o državni upravi(14. člen in naslednji, smiselno enako predpisi za druge organe, ki postopajo po ZUP) predstojnik načeljuje organu, ki ga vodi, in je kot tak v procesnem smislu nosilec vseh pooblastil organa, zato njegovega položaja in s tem povezanih pristojnosti ne moremo obravnavati ločeno od organa. Nesistemskost takšnih rešitev se kaže v neustreznosti opredeljevanja stvarne in krajevne pristojnosti organa, saj predstojnik v nobenem primeru ne nastopa v funkciji "organa".

V kolikor bi zakonodajalec želel pridržati odločanje izključno v domeni predstojnika, bi moral s področnim zakonom izključiti možnost prenosa pooblastila, ali kot opisano zgoraj, bi specifika restriktivno tolmačeno izhajala iz skupka določb tega predpisa (npr. zaradi devolutivnosti pritožbe). Zgolj dejstvo, da je zakon določil, da je za odločanje pristojen predstojnik in ne organ, torej samo po sebi ne more predstavljati izjeme, na podlagi katere bi sklepali, da je sprejemanje odločitve v njegovi izključni pristojnosti in pooblastila ne more prenesti na podrejene.