Kdo je dolžan priskrbeti tolmača v postopku, uradna oseba ali tujec, ki ne zna slovensko? Kakšen je rok za navedeno, upoštevaje dejstvo, da je postopek lahko uveden v nočnem času ali v nedeljo? Kdo je dolžan plačati stroške tolmača?

Kdo je dolžan priskrbeti tolmača gluhim osebam? Kdo je lahko tolmač in kakšen je postopek za postavitev le-teh? Kakšen je postopek v primeru ko upravičenec (npr. gluhi oz. nemi) pride na določen organ skupaj s tolmačem?
Kdo je dolžan plačati stroške tolmača?

Skladno z določbami drugega odstavka 62. člena ZUP imajo stranke in drugi udeleženci postopka, ki ne znajo jezika, v katerem teče postopek, ali ga ne more uporabljati zaradi invalidnosti, pravico spremljati potek postopka po tolmaču. Organ jih je dolžan o tem poučiti. Seveda pa imajo stranke pravico, da vlagajo vloge v jeziku narodne skupnosti in uporabljajo v postopku (tudi v pritožbenem) pred organi izven območja narodne skupnosti svoj jezik, če imajo po ustavi položaj pripadnika narodne skupnosti (po Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 233).

Kadar je postopek uveden po uradni dolžnosti in stranka ne zna jezika, v katerem teče postopek, tj. slovenščina (11. člen Ustave RS), je uradna oseba dolžna imenovati tolmača ne glede na čas uvedbe postopka (nedelja, ponoči) in s tem zagotoviti, da bo stranka razumela naloženo obveznost (zaščita javnega interesa). Čeprav uradna oseba zna jezik, katerega tolmačenje je potrebno, namreč ne sme biti hkrati uradna oseba in tolmač (sodba VS Jugoslavije U 1149/58, v Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 557). V postopkih na zahtevo stranke pa se ta sama odloči, ali bo sprejela tolmača (na svoje stroške, saj gre za njen interes), razen če ji ga postavi organ, ker uradnega jezika ne pozna in je to potrebno zaradi varovanja javnega interesa. V kolikor uradna oseba ne imenuje tolmača, ko bi ga morala, gre za absolutno bistveno postopkovno napako glede na določbe pete točke, v povezavi s tretjo točko drugega odstavka 237. člena ZUP in s tem za pritožbeni razlog zoper izdano odločbo.Tolmača mora postaviti uradna oseba s sklepom po zgledu postavitve izvedenca, ne določi si ga stranka, čeprav je plačnik stroškov tolmačenja.
Kljub temu, da je organ na ustni obravnavi dolžan o pravicah strank glede spremljanja poteka postopka v svojem jeziku stranke in druge udeležence postopka opozoriti, pa jim izdane odločbe ni dolžan prevajati v jezik, ki ga znajo. Za takšen prevod je dolžna stranka sama poskrbeti (Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 235). V zapisnik o ustni obravnavi je treba zapisati, da je bila stranka poučena o tej pravici in vpisati, kaj je v zvezi s tem izjavila. Prav tako se v zapisniku navede, v katerem jeziku je stranka govorila in kdo je bil tolmač. Zapisnik podpišejo vse osebe, ki sodelujejo pri dejanju postopka, zlasti seveda stranke in uradna oseba, pa tudi zapisnikar, kadar piše zapisnik o dejanju in drugi udeleženci (po Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 278-279). Če kdo noče podpisati zapisnika ali odide, preden je zapisnik sklenjen, se to vpiše v zapisnik in navede, zakaj ga ni podpisal (tretji odstavek 79. člena ZUP). Odklonitev podpisa oz. vzrok za odklonitev namreč vzbuja dvom o pravilnosti sestave in vsebine zapisnika (po Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 279).

Stranke, ki zaradi invalidnosti ne morejo uporabljati jezika, v katerem teče postopek, imajo ravno tako pravico spremljati postopek po tolmaču (Grafenauer in Breznik, Upravni postopek in upravni spor, 2008, str. 181). V primeru gluhih oseb ter njihovih tolmačev nekatera pravila določa Zakon o uporabi slovenskega znakovnega jezika (ZUSZJ), v ostalih primerih pa se subsidiarno uporablja ZUP (za slepe glej ta primer).

Gluha oseba ima pravico uporabljati znakovni jezik pred državnimi organi, organi lokalne samouprave in nosilci javnih pooblastil oziroma izvajalci javnih služb (v nadaljevanju: organi), ta pravica pa se uresničuje z uveljavljanjem pravice do tolmača za znakovni jezik, o kateri na prvi stopnji odloča center za socialno delo na podlagi mnenja strokovne komisije, na drugi stopnji pa ministrstvo, pristojno za invalidsko varstvo (10. in 17. člen ZUSZJ). Organi so dolžni zagotoviti gluhi osebi pravico uporabljati znakovni jezik v vseh primerih, ko sporazumevanje v prilagojenih tehnikah gluhi osebi ne omogoča enakopravnega sodelovanja v postopkih (11. člen ZUSZJ).

Organi so dolžni zagotoviti gluhi osebi tolmača za znakovni jezik na njeno zahtevo ali po uradni dolžnosti takoj, ko gluha oseba predloži na vpogled dokument, s katerim ji je priznana pravica do tolmača (odločba ali izkaznica, ki jo izda CSD). Tolmača se postavi s sklepom, kar pomeni, da je to odločitev organa, pred tem pa mora imeti gluha oseba možnost, da se izjavi o tem, kdo bo tolmač, razen če gre za nujne ukrepe v javnem interesu po 4. točki prvega odstavka 144. člena ZUP (tretji odstavek 190. člena ZUP v zvezi z 9. členom ZUP; za možne situacije v zvezi z ugovori gl. Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 545).
Z izdajo sklepa o postavitvi tolmača se vzpostavi njegova obveznost do tolmačenja in upravičenost do plačila storitev, na kar se tolmača opozori (prvi odstavek 190. člena ZUP v povezavi s 198. členom ZUP; 12. člen ZUSZJ) – če gluha oseba tolmača pripelje že sama s seboj na obravnavo, se sklep o postavitvi tolmača (po predhodni preverbi izpolnjevanja pogojev – gl. spodaj) zapiše v zapisnik, kar pomeni, da ni treba izdati posebnega pisnega sklepa.
V skladu z 198. členom ZUP se za tolmače smiselno uporabljajo določbe ZUP za izvedence. V skladu s 5. členom ZUSZJ je tolmač za znakovni jezik lahko le polnoletna oseba, ki ji je bil izdan certifikat in je vpisana v register tolmačev za znakovni jezik, ki ga vodi ministrstvo za invalidsko varstvo (6. člen ZUSZJ). V tem primeru tako ni dovolj, da organ pozna strokovno znanje osebe, da bi jo lahko postavila za tolmača za gluhe osebe, tako kot določa ZUP (drugi odstavek 190. člena ZUP; enako Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 545). Poleg tega je treba seveda preveriti, da tolmač ni v takšnem razmerju s stranko ali organom, da bi ga bilo treba izločiti (npr. da je hkrati priča ali uradna oseba – 35. člen ZUP, četrti odstavek 190. člena ZUP in prvi odstavek 192. člena ZUP). Izločitev tolmača lahko zahteva tudi gluha oseba, če verjetno izkaže okoliščine, ki spravljajo v dvom njegovo strokovno znanje (drugi odstavek 192. člena ZUP).
Pravica do tolmača se uveljavlja v obsegu in na način, ki omogoča uveljavljanje pravic po načelu enake dostopnosti. V primeru postopka pred organi obseg uporabe tolmača ni omejen – omejitev na 30 oziroma 100 ur (po sistemu vavčerjev) velja v drugih življenjskih situacijah, v katerih bi osebi gluhota pomenila oviro pri zadovoljevanju njenih potreb (drugi odstavek 10. člena ZUSZJ v povezavi s 13. členom ZUSZJ).
Tolmač je za svoje delo plačan po tarifi za tolmače, ki jo sprejme minister za invalidsko varstvo na predlog Združenja tolmačev za slovenski znakovni jezik in jo objavi v Uradnem listu RS (14. člen ZUSZJ). Tolmači morajo plačilo za opravljeno storitev in povračilo stroškov zahtevati takoj, ko storitev opravijo, na kar morajo biti opozorjeni, če ne to pravico izgubijo – lahko pa se jim določi razumen rok, da zahtevek specificirajo. O plačilu se določi s posebnim sklepom še pred koncem postopka, zoper ta sklep pa je dopustna samostojna pritožba (119. člen ZUP) – če to ni izvedljivo, pa se o tem odloči v odločbi (posebna točka izreka) oziroma kasneje izdanem posebnem sklepu na podlagi rezervacijske klavzule.
Plačilo stroškov tolmača za znakovni jezik zagotovijo organi v letnih finančnih načrtih (12. člen ZUSZJ). Do plačila tolmačenja so upravičene tiste gluhe osebe, ki imajo odločbo oziroma izkaznico CSD, druge pa ne, razen v primeru postopka, uvedenega po uradni dolžnosti, kjer je to odvisno od uspeha postopka – v teh ostalih primerih torej veljajo pravila ZUP. V drugih življenjskih situacijah pa stroške tolmača krijejo gluhe osebe z vavčerjem (gl. npr. primer, objavljen na portalu e-uprava).