Kateri rok velja za izvršitev odločbe, če ga področna zakonodaja ne določa (niti Uredba ES niti nacionalna zakonodaja)?

Ko organ določi pravico, zlasti pa obveznost stranke v javnem interesu, je za izvršljivost odločitve in realizacijo javne koristi bistvena tudi določitev roka, saj drugače izrek ni določen (več v Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, gl. komentar in sodno prakso pri 213. členu ZUP). Izpolnitveni rok lahko določi že področni predpis, sicer pa se dopolnilno uporabi ZUP. ZUP poblašča uradno osebo, da sama določi rok izvršitve, če pa ne, pa velja splošno določilo, kdaj postane odločba izvršljiva, tako da ni pravne praznine.

Skladno z določbami četrtega odstavka 224. člena ZUP velja: če je v odločbi določeno, da se dejanje, ki je predmet odločitve in s tem izvršbe, mora opraviti v določenem roku, postane odločba izvršljiva s pretekom tega roka (prvi dan po izteku tega roka). Če pa v odločbi ni določeno, v katerem roku je treba opraviti dejanje, postane odločba izvršljiva v 15 dneh od dneva, ko postane odločba izvršljiva; največkrat torej v 15 dneh po dokončnosti. Izvršljivost odločbe je namreč običajno vezana na dokončnost, ob nesuspenzivnosti pritožbe pa nastopi tudi pred njo, lahko pa kasneje s pravnomočnostjo, če tako določa poseben zakon (po Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 627).