Upravni organ je prejel zahtevek stranke, ki mu zaradi neizpolnitve pogojev po materialnem predpisu ne more biti ugodeno, toda v času vložitve zahtevka stranke je v teku postopek sprejemanja predpisa (občinskega odloka), ki bi stranki omogočil ugoditev, če bi bila sprememba predpisa res sprejeta. Organ je stranko o tem obvestil, nakar je ta zaprosila za odlog odločanja do sprejema novele predpisa. Po daljšem času pa predpis zaradi različnih interesov v normodajnem postopku še vedno ni spremenjen - kaj mora oz. lahko organ zato storiti z vloženo zahtevo v posamični zadevi?

Upravni organ mora ravnati zakonito, to pomeni, da odloča o posamezni pravici stranke po veljavnih predpisih v času odločanja oz. predpisih, ki veljajo v času izteka predpisanega roka za odločitev, kot določa predvsem 6. člen ZUP. Zakonitost ali legaliteta pomeni vezanost organov, ki odločajo v upravnih zadevah, na pozitivno pravo, torej predpise, ki veljajo, ne pa predvideno bodočo regulacijo. Zato tudi ni dopustno, da se odločitev "odlaga" (čakajoč na spremembe predpisov). Čim je zahteva vložena, še sploh če je stranka izrecno poučena o svojih ne/možnostih, in pogoji za ugoditev niso izpolnjeni, je treba najkasneje v dveh mesecih od vložitve zahtevka izdati zavrnilno odločbo, če po v času izdaje odločbe veljavnem pravu pravice ni možno dodeliti (glej več v Jerovšek et. al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 53 in naslednje).

Temelj odločanja v upravni zadevi je torej vedno predpis, ki velja v času odločanja pri organu prve stopnje. Le če se predpis med postopkom na prvi stopnji spremeni, se uporabi spremenjeni predpis. Organ ne sme neupravičeno zadrževati izdaje odločbe, če so mu znana vsa dejstva za odločitev. Uradna oseba mora upoštevati tudi določbe 14. člena ZUP, ki zahteva, da vodi postopek hitro, s čim manjšo zamudo za stranke in druge udeležence v postopku, vendar tako, da se priskrbi vse, kar je potrebno, da se lahko pravilno ugotovi dejansko stanje ter izda zakonita in pravilna odločba.