Uveden je bil postopek po uradni dolžnosti zoper stranko. Kako vročiti odločbo osebi, ki po uradnih evidencah nima nobenega bivališča oz. je zadnja objava bivališča npr. iz leta 2007? Organ ve, da na zadnjem prijavljenem naslovu stranka ne živi več oz. ni več prijavljena, vročiti pa ji mora odločbo, s katero ji nalaga določene obveznosti. Ali lahko brez vsakršnega poskusa vročitev opravi z javno objavo na oglasni deski in na enotnem državnem portalu e-uprava?

Za pravilnost vročitve ni pomembno, ali je vročena na naslov stalnega ali začasnega prebivališča naslovnika, temveč je pomembno, da je vročena na naslov, kjer naslovnik dejansko prebiva. Poleg tega 94. člen ZUP omogoča vročanje z javnim naznanilom, vendar je taka vročitev dovoljena samo, če gre za večje število nedoločljivih naslovnikov, pri znani stranki pa le, če ni registrirala spremembe bivališča, pa bi morala, in na nobenem znanem naslovu dejansko ne biva, kar se ugotovi s poizvedbami organa. Organ mora torej pred sprejemom odločitve o javnem naznanilu poizkusiti ugotoviti dejanski naslov stranke oz. pooblaščenca. Na dolžnost aktivnega ravnanja organa opozarja tudi sodna praksa, tako je Vrhovno sodišče RS v sodbi I Up 407/2002 kot enega temeljnih argumentov za presojo pravilne vročitve po drugem odstavku tega člena upoštevalo, da je organ večkratno poskusil vročiti dokument in opravilo določene poizvedbe (glej Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 328).

V opisanem primeru pa je treba izpostaviti, da gre za postopek, ki se uvede po več letih od zadnjega znanega bivališča osebe v RS, poleg tega gre še za postopek po uradni dolžnosti, torej stranki v breme. Se pravi, da je problematična že vročitev prvega dokumenta. Če bi organ s stranko že komuniciral, pa med postopkom ta spremeni bivališče, potem je stranka sama dolžna obveščati organ o tem, kam naj ji vroča dokumente, sicer organ uporabi javno naznanilo. V danem položaju, ko organ ve, da na zadnjem organu znanem naslovu stranka ne biva in ne pozna drugega naslova, v postopku pa se ji nalaga določene dolžnosti, mora organ (z odločbo!) določiti skrbnika za poseben primer, ki bo lahko zastopal stranko tudi prek pravnih sredstev v zvezi z odločitvami organa. Določitev skrbnika v primeru, ko prebivališče stranke ni znano in nima zastopnika, je urejeno v Družinskem zakoniku (DZ, Uradni list RS, št. 15/17 in novele). 267. člen DZ obvezuje organe, pred katerim teče postopek, da postavi skrbnika ob pogojih, ki jih določa zakon in o postavitvi skrbnika takoj obvestiti center za socialno delo (CSD). Tako postopanje je nujno za varstvo pravic strank po 7. členu ZUP.