Kakšna je pravna narava aktov, ki jih izdaja centrala upravnega organa v sestavi ministrstva in posreduje zaposlenim uradnim osebam, če ti akti niso predpisi, določajo pa npr. roke za izpolnitev obveznosti zavezanih strank, o katerih pravicah oz. obveznostih vodimo upravni postopek?

Načelo zakonitosti (6. člen ZUP, podrobneje gl. komentar v Jerovšek et al., 2004) določa, da se upravni postopki vodijo na podlagi veljavnih predpisov. Predpisi so splošni akti, ki jih v okviru svoje pristojnosti in po predpisanem postopku sprejme ustrezen organ. Upravni organ izdaja predpise sam le, če ima za to v področnem zakonu pooblastilo, pri čemer je izdajatelj podzakonskih predpisov po Zakonu o državni upravi (ZDU-1; Ur. l. RS, št. 52/02 in novele) med upravnimi organi lahko le ministrstvo, ne pa organ v njegovi sestavi ali upravna enota. Toda vsak organ, zlasti če je strukturno razvejen po Sloveniji z območnimi enotami, mora delovati v celotni državi v istovrstnih primerih enako, zato centrale teh organov skrbijo za enotno prakso tako, da odrejajo z akti, ki niso predpisi, so pa splošni in abstraktni akti (se nanašajo na poimensko nedoločenega naslovnika in še nenastali položaj), postopanje ob določenem dejanskem stanu. Taki akti nimajo pravne narave predpisov, ampak internih navodil, kakor je že večkrat razsodilo tudi Ustavno sodišče.

Če pa ti akti izvirno določajo obveznosti strank brez podlage v predpisih, potem učinkujejo v resnici eksterno in že formalno niso zakoniti. Ko pa gre za akte, ki so izdani na podlagi izrecne izvršilne klavzule v področnem zakonu ali zagotavljajo le enotno postopanje v okviru veljavnih področnih predpisov, pa jih mora posamezna uradna oseba v konkretnem postopku upoštevati, tudi tako, da se v obrazložitvi odločbe sklicuje nanje, s čimer stranki omogoči tudi pravno varstvo. Izdajatelj pa mora ta navodila zaradi eksternih učinkov objaviti, da se stranke z njimi seznanijo.