Ali morajo koncesionarji, ki niso javni zavodi, ampak npr. gospodarske družbe, uporabljati ZUP, ko komunicirajo s strankami in opravljajo določena dejanja v postopku (npr. ogled sedeža izvajanja dejavnosti)?

Kadar se z izvajanjem prenesenih nalog izvršujejo posamezna dejanja v postopku, v katerem se odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oz. druge stranke na področju upravnega prava, pomeni, da gre v predmetni zadevi za upravno zadevo. Če je predmet koncesije tudi javno pooblastilo za odločanje v upravni zadevi, morajo izvajalci v razmerju do strank postopati po ZUP, kot bi bili upravni organ. Pri tem je popolnoma irelevantno, ali je ta koncesionar ali nosilec javnega pooblastila oseba javnega ali zasebnega prava, torej statusno npr. javni zavod ali gospodarska družba, bistveno je, da je na ta subjekt država prenesla odločanje in vodenje v upravnem postopku in je tako do strank oblastna entiteta (več v Kovač, Pravni in sociološki vidiki javnih pooblastil, 2006, in Pirnat et al., Komentar zakonov s področja uprave, 2004, gl. komentar k 15. členu Zakona o državni upravi). Prav tako ni važno, kako je koncesija podeljena in kateri organ jo je poveril.

S podelitvijo koncesije, v okviru katere subjekt vodi postopke ali opravlja posamezna dejanja v postopku, se torej določi ta subjekt v relaciji do strank kot nosilca javnega pooblastila, le-ta pa je dolžan postopati po ZUP, kadar postopa v upravnih zadevah po 1. člen ZUP in nadaljnjih. Iz navedenega izhaja, da je uporaba ZUP za nosilce javnih pooblastil obvezna, v kolikor področni zakon posamezno vprašanje postopka ne ureja drugače.

V vseh ostalih primerih, ko izvajalci javnih služb sprejemajo odločitve, ki so po svoji naravi enake upravnim odločitvah, vendar pri tem ne izvršujejo javnih pooblastil, pa morajo po ZUP postopati smiselno (4. člen ZUP), če s pravili ki urejajo njihova razmerja do uporabnikov storitev niso določena posebna pravila ravnanja.