Stranka ni pravočasno vložila vloge za pridobitev pravic. Po poteku materialnega roka (npr. za vložitev zahtevka za pridobitev štipendije), je vložila pri organu vlogo z nazivom "pritožba". V tej vlogi je navedla, da ni vložila zahteve prej, pravočasno, ker je tedaj domnevno od organa pridobila napačne informacije, češ da sploh ne bi izpolnila pogojev za pridobitev pravice. Med tem je ugotovila, da so dejstva drugačna, zato je vložila "pritožbo". Kako je treba obravnavati tako vlogo; ali lahko organ uvede obnovo postopka?

Če stranka uveljavlja pravice na podlagi predpisov z upravnega področja v lastnem interesu, se bo tak postopek praviloma pričel na podlagi zahteve te stranke, saj je njena odločitev, ali bo pravico uveljavljala ali ne (v nasprotnem primeru, če bi interes stranke organ kar domneval in se stranka s tem ne bi strinjala, bi bila odločba celo nična). Za začetek postopka na podlagi zahteve stranke zadošča, da vložnik zatrjuje, da mu pripada pravica, ki jo navaja v svoji vlogi. Ta aktivna legitimacija je procesna predpostavka in jo mora organ, ki vodi postopek preveriti po uradni dolžnosti; če ugotovi, da vložnik zahteve ne more sodelovati v postopku kot stranka, je treba vlogo zavreči. Če pa gre za vprašanje utemeljenosti postavljenega zahtevka, je odločitev o tem predmet odločbe. Ob ugotovitvi, da stranka ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice, je treba njeno vlogo po izvedenem postopku z odločbo zavrniti in ne zavreči s sklepom. To pomeni, da bi stranka morala pravico, če je njeno uveljavljanje po področnih predpisih vezano na rok, zahtevati v okviru tega roka.

Glede rokov, določenih v razpisih (npr. rok za vložitev zahtevka za pridobitev štipendije), je sodna praksa ponekod zavzela stališče (glej U 699/2008 z dne 23. 10. 2009), da takšni roki, v primeru, da so določeni z razpisi, ki po svoji naravi niso predpisi, ne štejejo za materialne roke. Vseeno se zavzemamo za drugačno stališče, tj. da so tudi roki, določeni v razpisih, materialni roki. Temu v prid govori dejstvo, da rok v razpisu, temelji na materialnem predpisu in je kot tak določen za pridobitev materialne pravice. Ne glede na to, da je rok določen z razpisom, ga je treba šteti kot del materialnega prava (splošni akt za izvršitev materialnega predpisa) in s tem procesno predpostavko, ki mora biti izpolnjena, da se postopek lahko uvede.

Kasnejša zahteva se v skladu s tretjo točko prvega odstavka 129. člena ZUP zavrže s sklepom, čeprav bi morda vložnik pravico lahko pridobil, saj se ob neizpolnitvi procesnih predpostavk, tudi formalne vezanosti na rok, postopek sploh ni uvedel. Če procesne predpostavke niso izpolnjene, se organ ne bo spuščal v meritorno presojo o utemeljenosti postavljene zahteve, temveč bo zaradi dejstva, da take vloge sploh ni mogoče obravnavati, le-to a limine zavrgel. Zavrženje vloge po tem členu (129. člen ZUP) ne pomeni, da organ stranki ne priznava pravice, ki jo je zahtevala v svoji vlogi, temveč da njene vloge sploh ni obravnaval zaradi tega, ker niso bili izpolnjeni pogoji za začetek postopka (glej Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 397).

Organ obravnava vlogo stranke glede na njeno vsebino, ne naziv. Čeprav je vložnik vlogo poimenoval "pritožba", gre dejansko za prepozni osnovni zahtevek. Navedbe, češ da naj bi organ stranko glede ne/možnosti pridobitve pravice zavedel, so brezpredmetne, saj mora stranka sama presoditi, ali bo nek zahtevek uveljavljala. Ker gre za zamudo materialnega roka, v tem primeru tudi ni mogoča vrnitev v prejšnje stanje.