Upravni organ je pri vodenju postopka, ki se je pričel na zahtevo stranke, razpisal ustno obravnavo. Vabilo na ustno obravnavo so vse osebe v položaju stranke (poleg glavne stranke še stranski udeleženci) prevzele pravilno in pravočasno, kar je razvidno iz potrdil o vročitvi. Ustne obravnave se en stranski udeleženec ni udeležil, niti ni opravičil prisotnosti. Pri obravnavi je bilo predstavljeno novo dejstvo s strani glavne stranke (npr.: v postopku izdaje gradbenega dovoljenja bi investitor spremenil projekte za nameravano gradnjo). Sledila je druga ustna obravnava zaradi novega dejstva, ki se jo ta isti stranski udeleženec kot prvič, pravilno vabljen (vključno z opozorilom na posledice glede neupravičene odsotnosti), ni udeležil in prav tako ni opravičil svoje odsotnosti. Upravni organ je v vabilu navedel, da v kolikor se vabljena stranka ustne obravnave ne udeleži in ne opraviči svoje odsotnosti, nima pravice do pritožbe, ima pa možnost vložiti predlog za obnovo postopka. Ko je upravni organ izdal odločbo, je stranka (predčasno, ker nima možnosti pritožbe) vložila predlog za obnovo postopka. Ali se ta predlog za obnovo postopka obravnava kot tak ali pritožba? Kako pravilno postopati glede vloženega predloga?

Razpis ustne obravnave je po ZUP obvezen (obvezna ali obligatorna ustna obravnava), če nastopajo stranke z nasprotujočimi interesi ali če gre za izvedbo dokazov preko prič, izvedencev in ogleda (glej Jerovšek et. al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 462). Obveznost ustne obravnave pa lahko določi tudi področni zakon, tako npr.: Gradbeni zakon (GZ-1, Ur. l. RS, št. 199/21 in novele) v 49. členu določa, da pristojni organ za gradbene zadeve povabi stranke, da se seznanijo z nameravano gradnjo ter morebitne spremembe med postopkom in da se o njej izrečejo na ustni obravnavi. Ob vabilu na obravnavo je treba vabljene opozoriti na posledice neupravičenega izostanka kot pogoj za to, da te posledice nastanejo (več v Jerovšek et al., gl. komentar k 73. členu ZUP). V vabilu po GZ-1 je tako treba stranke posebej opozoriti na to, da bo v primeru, če se obravnave ne bo udeležila in izostanka opravičila, štelo, da se z nameravano gradnjo strinjajo, kot določa zakon.

Slednje pa ne pomeni, kot je razvidno iz vprašanja, da bi smel organ šteti, da domneva strinjanja z gradnjo pomeni izgubo pravnih sredstev, še več - nikjer ni pravne podlage, da bi ta oseba ob neupravičeni odsotnosti izgubila pritožbo in ohranila le možnost obnove postopka. Po ZUP pa oseba izgubi pravico do pritožbe oz. vseh pravnih sredstev, če je bila opozorjena na priglasitev udeležbe, pa tega ni storila do vročitve odločbe, vendar gre pri tem za status stranske udeležbe, ne razmerje do glavne stvari v postopku (gl. 143. člen ZUP).

Nikakor ni mogoče tolmačiti, da bi (tudi neupravičena) odsotnost pomenila odpoved pravici do pritožbe zoper izdano odločbo, če gre za osebo, ki ji je bil status stranskega udeleženca do tedaj že priznan. Čeprav npr. področni zakon določa domnevo, da se vabljeni ob neupravičeni odsotnosti z obravnave strinja z uveljavljano pravico (npr. nameravano gradnjo), gre za domnevo strinjanja do izdaje odločbe. Torej neupravičena odsotnost že pripoznane osebe v položaju stranke še ne pomeni, da se ta odpoveduje pritožbi. Taka stranka ima torej še vedno možnost pritožbe in drugih pravnih sredstev.

Zato bi torej takoj po izdaji odločbe (pred dokončnostjo) vložen predlog za obnovo postopka osebe, ki je v postopku do izdaje odločbe že imela priznan status stranskega udeleženca, šteli za pravočasno pritožbo in ga obravnavali kot takega, saj nasploh napačno poimenovanje vloge stranki ne sme škodovati. Vloga se obravnava glede na to, kaj stranka dejansko zasleduje. V nasprotnem primeru, če vložnik predloga za obnovo pred izdajo odločbe še ni imel priznanega statusa stranskega udeleženca in se dejanj v postopku ni udeleževal, čeprav je bil opozorjen na posledice, bi njegov predlog zavrgli s sklepom, a ne zaradi prezgodnje vložitve, temveč pomanjkanja stvarne legitimacije (po 267. členu ZUP v zvezi s šestim odstavkom 143. člena ZUP, gl. tudi Jerovšek et. al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 728-729).