Ko (npr. inšpekcijski) organ prejme prijavo, se lahko nanjo odzove tudi, če je anonimna. Organ se sam odloči, ali bo na takšno prijavo reagiral ali ne. V primeru, da se organ na anonimno prijavo odzove, izkaže pa se, da je bila lažna, se postavi vprašanje, kdo krije nastale stroške?

Organ lahko prejme pobudo oz. opozorilo ali vlogo, ki je lahko tudi anonimna in vlagatelj želi obvestiti organ o tem, da obstajajo dejstva, ki škodujejo javni koristi (po Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 277). Pri takšnih prijavah mora organ presoditi, ali je uvedba postopka potrebna zaradi varovanja javne koristi. Če meni, da iz prijave ne izhaja takšno dejansko stanje, postopka ni dolžan uvesti.Zakon o inšpekcijskem nadzoru (ZIN) (pisrs.si) (ZIN Uradni list RS, št. 43/07 in nasl.) eksplicitno zavezuje inšpektorja, da obravnava tudi anonimne prijave, razen če okoliščine kažejo, da so prijave neresne ali lažne.

Če je bil inšpekcijski postopek izveden na podlagi lažne prijave, trpi stroške postopka prijavitelj (31. člen ZIN), vendar je v takšnem primeru potrebno dokazati, da je imel prijavitelj namen zavesti organ, ker je poznal resnična dejstva. Na podlagi vsake prijave, ki se ne zaključi z odločbo inšpekcijskega organa, namreč ni mogoče trditi, da je bila prijava lažna.

V primeru anonimne prijave stroške postopka nosi organ.