V inšpekcijskem postopku je bilo ugotovljeno, da je zavezanec kršil predpis. Inšpektor je ugotovil, da je zavezanec socialno šibka oseba. Ali v postopkih, začetih po uradni dolžnosti, ki se za stranko končajo neugodno, veljajo kakšna posebna pravila glede oprostitve plačila stroškov?

Stroške inšpekcijskega postopka ureja 31. člen Zakon o inšpekcijskem nadzoru (ZIN) (pisrs.si) (ZIN, Ur.l. RS, št. 43/07 in nasl.) v povezavi s 113. členom ZUP. Kdo trpi stroške, se odloča po načelu uspeha. Če inšpektor ugotovi kršitev predpisa, trpi stroške, ki so bili nujni za ugotavljanje dejstev, ki dokazujejo, da je zavezanec kršil predpis, zavezanec. Inšpektor mora torej v ugotovitvenem in dokaznem postopku ravnati v skladu z načelom ekonomičnosti (14. člen ZUP) (glej Pirnat et al., Komentar zakonov s področja uprave, 2004, str. 924–926).

Glede oprostitve plačila stroškov veljajo v inšpekcijskem postopku splošna pravila ZUP. To predvsem pomeni, da organ o tem ne more odločiti po uradni dolžnosti, ampak le na predlog stranke, mora pa v skladu z načelom varstva pravic strank (7. člen ZUP) stranko na to pravico opozoriti. Podlaga za odločitev je potrdilo o premoženjskem stanju, ki ga na zahtevo zavezanca izda pristojni davčni organ in ga slednji priloži predlogu za oprostitev plačila stroškov. Oprostitev plačila stroškov, ki je lahko delna ali popolna, temelji na ugotovitvi, da bi z njihovim plačilom zavezanec ogrozil svoje preživljanje ali preživljanje svoje družine. Za oprostitev ni predpisano nobeno objektivno merilo, ampak o tem odloči organ na podlagi subjektivne ocene ugotovljenih dejstev (Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 267). Organ pa ni dolžan oprostiti plačila stroškov, saj ZUP v 122. členu določa, da to zgolj lahko naredi (glej Breznik et al., Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, 2001, str. 342). Predmet oprostitve so lahko le stroški organa (npr. stroški analiznega izvida v postopku monitoringa vsebnosti pesticidov v kmetijskih pridelkov), plačila stroškov pa so lahko oproščene le fizične osebe, ne pa tudi pravne osebe ali samostojni podjetniki posamezniki v zvezi z opravljanjem njihove dejavnosti. O oprostitvi plačila stroškov se izda poseben sklep, in sicer po končanem postopku ali že med samim postopkom, med postopkom ali v enem letu po izdaji sklepa pa ga organ lahko razveljavi, če ugotovi, da razlogi za oprostitev ne obstajajo več.

Če so stroški postopka visoki, lahko organ določi tudi obročno odplačilo ali odlog plačila stroškov. Ker drugih določb ZUP ne vsebuje, je treba za ostala vprašanja analogno uporabiti določbe, ki se nanašajo na oprostitev plačila stroškov (Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 268).