Peti odstavek 65. člena ZUP določa, da v primeru, ko organ dobi po pošti, brzojavno ali po elektronski poti vlogo, katero ni pristojen sprejeti, pa ni nobenega dvoma o tem, kateri organ jo je pristojen sprejeti, jo pošlje brez odlašanja pristojnemu organu oz. sodišču. Sedmi odstavek 65. člena ZUP pa določa, da če gre za zadevo, ki ni upravna, organ ravna po 129. členu ZUP. Po katerem odstavku 65. člena ZUP mora upravni organ ravnati v primeru, ko dobi zadevo, ki sodi v pristojnost sodišča, po četrtem ali šestem ter v čem se peti in sedmi odstavek 65. člena ZUP razlikujeta?

V primeru, ko upravni organ prejme vlogo na način kot določa peti odstavek 65. člena ZUP (po pošti, brzojavno ali po elektronski poti), mora nepristojni organ z vlogo ravnati na enega od naslednjih dveh načinov: če ni nobenega dvoma o tem, kateri organ je pristojen (zaradi česar morajo uradne osebe oz. organi poznati pristojnost vseh organov), jo mora brez odlašanja poslati pristojnemu organu oz. sodišču in to sporočiti stranki (sodba VS RS U 835/95). Če pa organ ne more ugotoviti, kateri organ je zanjo pristojen, brez odlašanja izda sklep, s katerim zavrže vlogo zaradi nepristojnosti in ga takoj pošlje stranki. Zakon določa, da sme organ zavreči vlogo šele, če ne more ugotoviti, kateri organ je zanjo pristojen, kar pomeni, da mora storiti vse, da ugotovi, kateri organ je zanjo pristojen (sodba VS RS 1604/96) (Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 247).

Nadalje sedmi odstavek 65. člena ZUP določa, da organ, ko preizkusi vlogo glede zahtevka v njej in ugotovi, da ne gre za upravno zadevo, vlogo zavrže po prvem odstavku 129. člena ZUP. Iz zgoraj navedene ureditve ZUP izhaja kolizija posameznih določb, tj. petega odstavka 65. člena ZUP, sedmega odstavka 65. člena ZUP ter prve točke prvega odstavka 129. člena ZUP. Kljub argumentu nekaterih pravnih teoretikov, da organ ravna v skladu s sedmim odstavkom 65. člena ZUP le v primeru, ko gre za vlogo, iz katere vsebine izhaja zahteva za izvedbo upravnega postopka v zadevi, ki ne sodi v upravno pristojnost, v vseh ostalih primerih pa ravna v skladu s petim odstavkom 65. člena ZUP, če le lahko ugotovi, katero sodišče je za zadevo pristojno (tako na primer Breznik et al., ZUP s komentarjem, 2008, str. 240), vseeno velja upoštevati temeljna načela upravnega postopka, kot osnovno vodilo pri razlagi posameznih določb ZUP ter se postaviti na stališče, da mora organ v skladu z načelom varstva pravic strank (7. člen ZUP) izbrati v posameznem konkretnem primeru tisto ravnanje, ki je za stranko ugodnejše, tj. odstop vloge pristojnemu sodišču z dopisom tudi v primeru, ko ne gre za upravne zadeve, seveda pod pogojem, da organ lahko razbere, katero sodišče je za zadevo pristojno.