Ko je bila odločba izdana, jo lahko oz. mora nadzorstveni organ po nadzorstveni pravici v določenih primerih odpravi/ti oz. razveljavi/ti. Kdaj pride to izredno pravno sredstvo v poštev po ZUP, če nadzorstveni organ ni resorno ministrstvo in v ZUP sploh ni določen (npr. izdajatelj odločbe je vladna komisija, vlada ali samostojen državni organ, kot je informacijski pooblaščenec)?

Kaj pa velja, če sporno odločbo izda ministrstvo, ki izdaja dokončne akte? Kdo lahko poda pobudo za uporabo nadzorstvene pravice; lahko to stori tudi ministrstvo za odločbo organa v svoji sestavi?

Izredno pravno sredstvo odprava ali razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici predstavlja hierarhični nadzor višjega organa nad zakonitostjo odločanja v upravnem postopku nižjega organa, torej znotraj upravnega sistema. To pravno sredstvo lahko uporabi le nadzorstveni organ, tj. običajno drugostopenjski, pritožbeni organ, kot določa 276. člen ZUP; če pa pritožbenega organa ni, je nadzorstveni organ hierarhično nadrejen izdajatelju sporne odločbe.

Organ po nadzorstveni pravici odpravi na podlagi prvega odstavka 274. člena ZUP odločbo podrejenega organa v naslednjih primerih:

#če jo je izdal stvarno nepristojen organ in ne gre za sodno pristojnost (sicer je na podlagi 279. člena ZUP podan razlog za ničnost odločbe);

#če jo je izdal krajevno nepristojni organ;

#če je bila v isti zadevi že prej izdana pravnomočna odločba, s katero je bila ta upravna zadeva ob enakem dejanskem in pravnem stanju drugače rešena;

#če je izdal odločbo kakšen organ brez soglasja, potrditve, dovoljenja ali mnenja drugega organa, kadar je po zakonu ali po kakšnem drugem na zakonu temelječem predpisu to potrebno v skladu z 209. členom ZUP;

Poleg tega se odločba razveljavi, če je očitno napačno uporabljeno materialno pravo oz. očitno kršen materilani predpis. Ker je razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici izredno pravno sredstvo, kar pomeni, da organ z njo lahko poseže v dokončno oziroma pravnomočno odločbo, je zaradi pravne varnosti in zaupanja v pravo še posebej pomembno, da organ strogo ostaja v mejah zakonskih razlogov za uporabo tega pravnega sredstva oziroma da je pri njegovi uporabi zadržan, torej se mora omejiti izključno na očitne kršitve materialnega predpisa, ne pa navedene zakonske določbe razlagati tako, da bi jo posredno širil na morebitne pomanjkljivosti pri ugotovitvi dejanskega stanja oziroma kršitve predpisanega postopka (glej sodbo UPRS I U 1446/2017 z dne 13. 9. 2018).

Bistvo tega pravnega sredstva je v popravi teh grobih napak znotraj upravnega sistema. Koncept nadzorstvene pravice po ZUP in tudi povezani sistemski zakonodaji (npr. zakon, ki ureja državno upravo) je zato primaren, vprašanje, kateri organ je pristojen, pa izvedba splošnega pravila o obstoju nadzorstvene pravice oz. dolžnosti. To pomeni, da tudi v enostopenjskih postopkih (npr. ko dokončno odločbo izda ministrstvo) to pravno sredstvo ni izključeno. Sama praznina, da zakon ne določa organa, pristojnega za katerokoli pravno sredstvo, ne pomeni, da možnost vložitve pritožbe ali uporabe drugega pravnega sredstva ni dana, razen če zakon (področni ali ZUP) tako izrecno določa kot izjemo. Zlasti pritožba in pravni sredstvi odprave/razveljavitve odločbe po nadzorstveni pravici in ničnosti sta namreč nujni orodji izvajanja politične odgovornosti resornega ministrstva oziroma Vlade in drugih organov za stanje na področju (podrobneje v Pirnat et al., Komentar zakonov s področja uprave, 2004, in v Šturm et al., Komentar Ustave RS, 2002; prikaz tega tudi v Kovač, Vloga upravnega organa v upravnem postopku s študijo primera, Javna uprava, 2009; glej tudi Čebulj v Kovač in Kerševan (ur.), KZUP, 2022, 2. knjiga, komentar k 274. členu ZUP, str. 727 in nasl.).

Zato že ZUP v 276. členu ZUP določa, da v primeru, da ni organa druge stopnje (če je pritožba izključena), odločbo lahko odpravi ali razveljavi organ, ki je po zakonu pooblaščen za nadzorstvo nad delom organa, ki jo je izdal. Kateri je ta organ, ZUP ne določa, ampak pri tem veljajo področni predpisi oziroma predpisi o organizaciji in pristojnostih državnih in drugih organov. Če ni druge možnosti, nosi politično odgovornost, s tem pa tudi pravno nadzorstvo nad delom določenega organa, kot je npr. ministrstvo, vlada ali samostojen nevladni državni organ, organ, ki so mu ti podrejeni, če ne drugače, prek imenovanja predstojnika organa.

Glede (odločb) ministrstva pride v poštev 5. člen Zakona o Vladi RS (ZVRS, Ur. l. RS, št. 4/93 in nasl.), ki določa, da Vlada usmerja državno upravo prek ministrov, nadzoruje delo ministrstev, jim daje smernice za izvajanje politike in za izvrševanje zakonov, drugih predpisov in splošnih aktov ter skrbi, da ministrstva usklajeno izvršujejo svoje naloge. Prav tako Vlada lahko zadrži izvršitev predpisa ministra, če oceni, da ni v skladu z ustavo, z zakonom ali z drugim predpisom Državnega zbora ali z njenim predpisom in odloča o sporih glede pristojnosti med ministrstvi ter med ministrstvi in nosilci javnih pooblastil. V sklopu teh določb je tudi pristojnost Vlade, da odloča po 274. členu o odločbah ministsrtev (glej enako tudi po Čebulj, prav tam, str. 733). Pri tem kaže opozoriti, da v postopku pred Vlado ne pridejo v poštev določbe Poslovnika Vlade o pristojnosti in usklajevanju med ministrstvi, tako da bi zadevo v obravnavo prejelo prav tisto ministrstvo, katerega odločba je sporna, temveč se mora voditi na Vladi postopek po določbah ZUP, ki je v razmerju do ZVRS in Poslovnika VRS specialni predpis.

Analogno izhaja tudi iz Zakona o javnih agencijah (ZJA, Ur. l. RS, št. 52/02 in nasl.), ki v 48. členu določa, da nadzor nad zakonitostjo, učinkovitostjo in uspešnostjo dela javne agencije opravlja ministrstvo, na delovnem področju katerega javna agencija deluje, oziroma uprava lokalne skupnosti; inistrstvo, pristojno za upravo, pa opravlja nadzor nad izvajanjem predpisov o upravnem postopku, poslovnem času, uradnih urah, poslovanju s strankami, poslovanju z dokumentarnim gradivom in zagotavljanju javnosti delovanja. Pri tem sicer 50. člen istega zakona odloča, da to velja tudi za določene agencije, za katere ZJA en velja v celoti, razen za Agencijo za telekomunikacije, radiodifuzijo in pošto Republike Slovenije, pri čemer ministrstvo opravlja le nadzor nad zakonitostjo dela agencije. Temu je sledilo sodišče v sodbi UPRS I U 403/2012 z dne 20. 3. 2013 glede APEK, češ da ni organa, ki bi bil po zakonu pooblaščen za nadzorstvo nad delom te agencije, saj po področnem zakonu šteje za neodvisen regulatorni organ. Ta primer navidez odstopa od sistemske ureditve, toda strankam in javni koristi se po ZUP zagotovi pravno varstvo tudi z izrednimi pravnimi sredstvi, kar je nujno za koncept pravne države, če so ugotovljene nezakonitosti tako hude, da je po ZUP možno akt po pravnomočnosti razveljaviti ali odpraviti z izrednimi pravnimi sredstvi, kar pomeni, da bi tudi v danem primeru morali šteti, da se nadzorstvena funkcija v smislu 274. člena ZUP izvaja, saj ne nazadnje tudi ZJA v 50. členu določa "pri čemer ministrstvo opravlja le nadzor nad zakonitostjo dela agencije", zato je stališče sodišča preveč togo.

Glede ostalih organov, kot so Vlada, njene komisije ali neodvisni državni organi (npr. Informacijski pooblaščenec ali KPK), pa bi lahko šteli, da je nadzorstveni organ nad takimi organi Državni zbor kot telo, ki imenuje npr. člane vlade ali denimo Informacijskega pooblaščenca, pa tudi zato, ker je izdal področni zakon, po katerem je tak organ pristojni odločevalec v upravnih zadevah.

Zoper odločbo, s katero se prva odločba odpravi ali razveljavi, ni mogoče vložiti rednega pravnega sredstva, po Zakonu o upravnem sporu (ZUS-1) pa se tudi ta odločba, ker ne pomeni akta posega, ne izpodbija v upravnem sporu.

ZUP v 275. členu določa, da pristojni organ po nadzorstveni pravici odpravi oziroma razveljavi odločbo po uradni dolžnosti, če izve oziroma ugotovi, da so podani razlogi za odpravo ali razveljavitev. Odločbo pa lahko odpravi oziroma razveljavi tudi na zahtevo stranke, državnega tožilca ali višjega državnega odvetnika (prej državnega pravobranilca) ali inšpektorja. Pristojni organ mora torej preučiti zahtevo legitimiranih oseb, ker pa lahko uvede postopek tudi oficialno, obravnava tudi morebitne pobude drugih oseb oziroma organov. Torej lahko pobudo za uvedbo postopka s tem izrednim pravnim sredstvom pristojnemu organu poda kdorkoli.

Toda organ niti na zahteve niti pobude ni vezan, kar pomeni, da sicer mora o zahtevah odločiti, čeprav ne nujno ugoditi (glej Čebulj, prav tam, str. 731), medtem ko pri pobudah niti ni dolžan uvesti postopka. Tako izhaja tudi iz sodne prakse; glej npr. sodbo UPRS I U 1491/2014 z dne 5. 2. 2015, kjer sodišče navaja, da osebe, ki niso našatete v prvem odstavku 275. člena ZUP, lahko pristojni organ sicer opozorijo na obstoj razlogov za odpravo ali razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici, vendar jim zakon ne daje podlage za to, da bi jo tudi zahtevale. Če organ, ki prejme pobudo, oceni, da ni prostojen ali ni razlogov za uvedbo postopka, o tem izda procesni sklep, za katerega pa ni predpisano pravno oziroma sodno varstvo, saj gre le za procesni predlog in ne zahtevo, za katero bi lahko veljal recimo 129. člen ZUP in bi se tako zavrgla s sklepom, ki bi sodil pod 5. člen ZUS-1, analogno odzivu na podajo prijave v postopkih po uradni dolžnosti (o tem npr. sodba UPRS I U 586/2020-12 z dne 22. 12. 2021).

Če pa resorno ministrstvo meni, da je odločba, ki jo je izdal organ v njeni sestavi (npr. inšpektorat), nezakonita v smislu 274. člen ZUP, je po določbah 276. člena za presojo pristojno to ministrstvo po uradni dolžnosti. To pomeni, da v takem položaju ministrstvo ne bo (samo sebi) podajalo pobude, temveč uvedlo postopek po uradni dolžnosti.