Kadar področni zakon tako določa, je treba upravne akte vročati navadno, ker specialnejši zakon nadredi ZUP. Kdaj se v takšnem primeru šteje, da je bil dokument vročen in koliko časa ima potem stranka, da se pritoži? Ali imajo stranke v tem primeru manjše pravno varstvo kot pa, če bi jim bil upravni akt vročen osebno po ZUP?


Kako naj v primeru navadnega vročanja po področnem zakonu postopa organ, če se pošiljka vrne z oznako vročevalca, da je naslovnik "neznan" ali "preseljen"?

Vročanje pomeni prenos pisanj od organa k drugim udeležencem v postopku. Vročanje ima velik pomen, saj je pravilna vročitev pogoj za nastanek pravnih učinkov akta. Šele od vročitve dalje začno teči roki za pridobitev pravic, izpolnitev obveznosti in vlaganje pravnih sredstev.

Poznamo tri načine vročanja in sicer navadno, osebno in posebne primere vročanja. Navadno vročanje poteka tako, da vročevalec vroči pisanje v hišni ali izpostavljeni predalčnik naslovnika. Osebno vročanje (87. člen ZUP) pa pomeni, da se osebi, kateri je dokument namenjen, dejansko izroči "v roke" naslovniku oziroma če to ni mogoče vročevalec postopa po z zakonsko predpisanem postopku, da nastopi fikcija vročitve.

Če področni zakon ali na njegovi podlagi izdan predpis (denimo zakon o davčnem postopku, zakon o kmetijstvu, zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, zakon o vrtcih, uredba o zasedbi prostega delovnega mesta) tako določa, se tudi odločbe in sklepe ter druga pisanja, od katerih teče rok, ne vroča osebno kot po ZUP, ampak navadno.

V področnem zakonu je ob taki določbi praviloma opredeljena pravna domneva, kdaj se šteje pisanje vročeno, saj se v postopku navadnega vročanja ne sestavi dokazilo o vročitvi in datumu vročitve. Tako nekateri zakoni določajo, da se datum vročitve šteje petnajsti dan od datuma odpreme. Ko je dokument vročen, začne teči rok za pritožbo na podlagi 229. člena ZUP in drugi roki (npr. paricijski). Torej ima stranka čas za pritožbo praviloma v 15 dneh od datuma nastopa domneve vročitve (npr. 15 + 15 dni).

Navadna vročitev lahko v večih primerih povzroči več problemov, ker je treba dvom o vročitvi ali datumu vročitve tolmačiti v korist stranke (glej o tem več v Kovač, Vročanje v upravnem postopku (od vročitve upravne odločbe do njene izvršitve), Podjetje in delo, 2008, št. 6/7, gl. tudi o morebitni ustavni spornosti ureditev navadnega vročanja s področnimi zakoni drugače kot po ZUP zaradi ustavnega načela enakega varstva pravic strank). Navadno vročanje lahko tako pomeni manjše pravno varstvo strank, če drugega ne, zato ker je ob pravnih domnevah breme dokazovanja nasprotnega (torej da akt ni bil vročen ali kasneje) na strani osebe, ki to domnevo izpodbija.

Kadar področni zakoni pri določanju načina navadnega vročanja odrejajo le način, ne pa tudi ostalih posebnosti tovstnega vročanja, je potrebno pravne praznine zapolniti z določbami o osebnem vročanju po ZUP, ne glede na to, da zakonodajalec s posebno ureditvijo osebno vročanje po ZUP prepoznava kot domnevno neučinkovito, ker da se domnevno enake učinke doseči z manjšimi sredstvi. Bistvo vsakega vročanja, osebnega po določbah ZUP ali ostalih oblik po zakonu, ki ureja poštne storitve, je seznanitev naslovnika z vsebino dokumenta in s pravnimi posledicami, ki iz njega izhajajo.

Zato na primer opozorilo vročevalca, da pošiljke ni dostavil, ker je naslovnik preseljen ali neznan, lahko pomeni zgolj nujnost, da vročitev ponovimo na naslovu, ki ga sporoči. Če tega ne stori (kar ne more ugotoviti, kam se je naslovnik preselil) je treba smiselno postopati po 96. členu ZUP, kar pomeni, vpogledati v uradne evidence in ugotoviti, ali se naslov, kjer je bila vročitev poizkušana, in naslov za vročanje, razlikujeta. Če je temu tako, je treba vročitev ponoviti na naslovu za vročanje, v nasprotnem pa ne glede na področni predpis in njegove določbe o navadnem vročanju, opraviti vročitev z javnim naznanilom po ZUP.

Menimo, da želje po varčevanju ne morejo mimo nujnosti vročitve na naslovu dejanskega prebivanja, kar bi pomenilo, da vzpostavljamo fikcijo vročitve že zgolj z odpremo, ne glede na to, ali je naslovnik že teoretično sploh lahko seznanjen z vsebino dokumenta. Ob tem naj opozorimo na odločbo Ustavnega sodišča (U-I-279/08), ki je v pravdnem postopku razveljavilo določbo Zakona o pravdnem postopku, ki je preveč optimistično in zato protiustavno vzpostavljala fikcijo vročitve, če je bilo puščeno sporočilo o obveznem prevzemu pošilje na naslovu, kjer naslovnik ne prebiva.