Kako naj organ ravna, če se postopek začne na zahtevo stranke, pri čemer se področni zakon za določeno pravico, ki jo stranka uveljavlja, uveljavi pred začetkom uporabe, stranka pa vloži zahtevek v tem vmesnem času? Stranka torej vloži zahtevo po uveljavitvi, a pred začetkom uporabe zakona (npr. zakon je uveljavljen oktobra, začne pa se uporabljati tri mesece kasneje, stranka pa vloži zahtevo novembra)? Kdaj se v tem primeru posamezniku lahko začnejo priznavati pravice iz naslova tega zakona, od uveljavitve ali začetka uporabe zakona?

Načelo zakonitosti nalaga organu, da v upravnih zadevah odloča na podlagi zakona, podzakonskih predpisov, predpisih samoupravne lokalne skupnosti in splošnih aktih, izdanih za izvrševanje javnih pooblastil (6. člen ZUP). Pri tem je organ dolžan upoštevati ustavno hierahijo predpisov. Predpisi so splošni akti, ki jih v okviru svoje pristojnosti in po predpisanem postopku sprejme ustrezen organ. Podzakonski akt (npr. občinski odlok) je predpis, ki mora biti usklajen z ustavo in zakoni (153. člen Ustave RS), posamični akti (odločbe) organov pa morajo temeljiti na zakonu ali na zakonitem predpisu. Pri tem mora organ upoštevati vse področne predpise, ki urejajo določeno upravno področje.

Načelo zakonitosti je element pravne varnosti in predvidljivosti razmerij, kar je pomembno zlasti v upravni sferi, ko upravni organ v razmerju do stranke nastopa oblastno in ne omogoči uveljavitve njenih pravic oz. pravnih interesov, če so v nasprotju z javnim interesom. Pojem javnega interesa pa na določenem področju opredeljuje veljavni predpis, ki ga lahko razveljavi le njegov izdajatelj ali Ustavno sodišče, ne pa upravni organ. Zato sta tako upravni organ prve kot druge stopnje vezana na veljavni predpis, če in dokler velja. Uradna oseba, ki vodi upravni postopek, mora izvrševati vse predpise in ni pooblaščena za presojo skladnosti predpisov, niti za izvzetje določenega predpisa (Jerovšek et al., Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, 2004, str. 57). Tudi pri presoji utemeljenosti pritožbe mora pritožbeni organ upoštevati celotno veljavno pravo v času izdaje prvostopenjske odločbe, zato bi pritožbeni organ, kolikor bi odredil prvostopenjskemu organu določeno razlago (veljave) materialnega prava, prekoračil svoja pooblastila (gl. 251. člen ZUP). V upravnem sporu pa lahko sodišče tudi odloči direktno na podlagi zakona, če oceni, da je nek podzakonski predpis v neskladju z zakonom, a učinek ekscepcije je omejen samo na konkretni primer, saj podzakonski akt ne izgubi veljavnosti z učinkom erga omnes (Grafenauer in Breznik, Upravni postopek in upravni spor, 2005, str. 76).

Načelo vezanosti upravnih organov na zakon izhaja že iz ustave, saj po določbi 120. člena Ustave upravni organi opravljajo svoje delo samostojno v v okviru in na podlagi ustave in zakonov (po Grafenauer in Breznik, Upravni postopek in upravni spor, 2005, str. 75). Organ torej vodi upravni postopek in odloča v upravnih zadevah samostojno na podlagi in v okviru zakonov, podzakonskih predpisov, predpisov samoupravnih lokalnih skupnosti in splošnih aktov (12. člen ZUP).

Torej se po ZUP uporabi materialno pravo, ki velja v času vodenja upravnega postopka - čeprav se še ne uporablja, saj slednjega instituta niti Ustava RS niti ZUP ne opredeljujeta. Poleg tega je treba opozoriti, da mora organ na podlagi načela varstva pravic strank omogočiti stranki, da čim lažje zavaruje in uveljavlja svoje pravice (7. člen ZUP). Če je zahtevek torej podan po uveljavitvi zakona, a še pred njegovo uporabo, se takšnega zahtevka NE sme zavreči, češ da niso izpolnjene procesne predpostavke za začetek postopka na podlagi 129. člena ZUP.

Zaradi specialne ureditve področnega zakona, če ta določa rok uporabe kasneje po uveljavitvi, pa more organ zaradi materialne zakonitosti (prim. Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, k 6. členu) postopek uvesti, voditi in predvsem priznati pravico šele po začetku uporabe tega zakona, ne prej.