Komuniciranje med organi in strankami je lahko ustno ali pisno. Ali je pri ustnem komuniciranju v okviru vodečih upravnih postopkov organ dolžan s tujo fizično osebo kot stranko, ki uveljavlja pravico, sporazumevati se v tujem jeziku, kot je podal interno odredbo predstojnik organa, a le za govoreče v angleščini, ne pa denimo v turščini, ali je možna le raba slovenščine?

11. člen Ustave RS (URS, Ur. l. RS, št. 33/91) določa, da je uradni jezik v Sloveniji slovenščina. Podrobneje to določata tudi četrti odstavek Zakona o državni upravi (ZDU-1, Ur. l. RS, št. 52/02 in novele) in za upravne postopke zlasti ZUP. Prvi odstavek 62. člena ZUP določa, da se upravni postopek vodi v slovenskem jeziku, v tem jeziku se opravljajo vsa dejanja v postopku, vlagajo vloge, pišejo odločbe, sklepi, zapisniki, uradni zaznamki in druga pisanja, tudi ustna komunikacija. Po ZUP je torej uradni jezik le slovenščina, na območjih občin, v katerih živita avtohtoni italijanska oziroma madžarska narodna skupnost, pa še italijanščina oziroma madžarščina.

S stranko, ki uveljavlja pravico in ne zna slovenskega jezika, organ organ oziroma njegova uradna oseba, ni dolžna (neformalno) komunicirati v jeziku, ki ga stranka razume (npr. v angleščini). Organ mora sicer podlagi načela varstva pravic strank (7. člen ZUP), katerega del je pomoč neuki stranki, skrbeti, da nevednost ali neukost stranke ni v škodo njenih pravic, kar pomeni, da mora stranke pri uradnih dejanjih na podlagi 62. člena ZUP poučiti, da imajo pravico do tolmača. Zakon o varstvu pred diskriminacijo (ZVarD, Ur. l. RS, št. 33/16 in novela) določa, da ima vsakdo pravico do enakega obravnavanja, kar pomeni odsotnost neposredne oziroma posredne diskriminacije zaradi katere koli osebne okoliščine, kjer so lahko posamezniki v enakih ali podobnih situacijah obravnavani manj ugodno kot druga oseba. Se pravi, da vsekakor ni zakonita različna obravnava tujcev glede na raso oz. materni jezik (torej tako, da bi denimo uradniki komunicirali s strankami v angleščini, ne pa v turščini). V obeh primerih pa, kot navedeno zgoraj, ZUP vendar določa le rabo slovenščine oz. tolmača.