Kadar okoliščine vzbujajo dvom o nepristranosti dela uradne osebe, se jo lahko izloči iz določenega upravnega postopka. Kako razumeti izločitveni razlog uradne osebe za primere, ko naj bi bile podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o njeni nepristranosti? Ali so ti pogoji podani že v bežnem poznanstvu s stranko, ali kakšna druga razmerja, ki ne spadajo med izključitvene razloge? Kdaj se šteje, da so ta poznanstva lahko izključitveni razlog? Kateri naj bi bili najbolj pogosti primeri iz prakse?

Kako organ preveri, da sta uradnik in stranka »sovražnika«?

Namen instituta izločitve je v zagotovitvi objektivnosti in nepristranosti pri delu in odločanju ter zavarovanju objektivnosti uradne osebe, ki bi bila s stvarjo, o kateri bi morala odločati, kadarkoli prizadeta. V upravnem postopku je treba zagotoviti po načelu materialne resnice, vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (8. člen ZUP). Pravno pomembna dejstva, pa so lahko takšna, ki gredo v korist stranki, in takšna, ki so v njeno škodo. Zaupanje strank v nepristranost pri delu uradne osebe, zakonitost pri odločanju, načelo enakosti vsakogar pred zakonom in ugled organov zahtevajo, da se iz opravljanja posameznih dejanj v upravnem postopku pred izdajo odločbe in iz odločanja v upravni zadevi izločijo uradne osebe, ki so v določenem razmerju do stranke ali pa do upravne zadeve.

ZUP v 35. členu ZUP določa izključitvene razloge, v katerih je treba uradno osebo izločiti iz postopka odločanja ali vodenja. Kot izključitveni razlogi se štejejo, če je uradna oseba v krvnem sorodstvu s stranko, njenim zakonitim zastopnikom ali pooblaščencem, če je v zakonski zvezi ali v svaštvu z njo, njenim zakonitim zastopnikom ali pooblaščencem, če je njen skrbnik, posvojitelj, posvojenec ali rejnik nje ali njenega zakonitega zastopnika ali pooblaščenca, ter če je bila uradna oseba udeležena pri odločanju na prvi stopnji. Pogosti so primeri, ko oseba na delovnem mestu referenta opravi postopek zase, moža, sorodnike ... Četudi gre za skrajšane postopke z izdajo odločbe brez obrazložitve ali s skrajšano obrazložitvijo zakon tega ne dopušča. V tem primeru uradna oseba do izdaje sklepa o taki zahtevi, ne sme opravljati nobenih dejanj v postopku, razen tistih, ki se ne morejo odlagati, kadar gre za nujne ukrepe v javnem interesu po četrti točki, prvega odstavka 144. člena ZUP. Iz zakonsko naštetih razlogov lahko zahteva izločitev uradne osebe tudi stranka.

Prav tako pa lahko stranka zahteva izločitev uradne osebe, kadar druge okoliščine vzbujajo dvom o njeni nepristranosti. Pri tem mora stranka po 37. členu ZUP navesti okoliščine, zaradi katerih je po njenem mnenju podan razlog za izločitev. Druge okoliščine, ki opravičujejo izločitev uradne osebe so npr. sorodstvo (ki ni izločilni razlog po 35. členu ZUP), prijateljstvo, sovraštvo do stranke, gospodarska odvisnost uradne osebe od stranke, uradna oseba je stranki upnik, dolžnik, svetovalec in podobno (npr. oddaljenejše sorodstvo kot po 35. členu ZUP), kar kaže na neko razmerje uradne osebe, ki vodi postopek, do stranke (glej sodbo VSRS I Up 352/2016 z dne 10. 5. 2017).V tem primeru mora uradna oseba delati v upravni zadevi naprej (glej Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 170-173). Dokazno breme pa je v takšnih primerih na strani stranke. Zgolj dvom v nepristranost uradne osebe ali strankino nezaupanje ter kakršnikoli osebnostni razlogi stranke, ali pa samo ugovarjanje zoper odločitve sprejete v upravnem postopku, niso dovolj za izločitev uradne osebe (sodba VSRS X Ips 41/2006 z dne 17. 9. 2009). Odklonitveni razlog tudi ni okoliščina, da je uradna oseba že opravljala dejanja ali odločala v konkretni zadevi, vendar je bila pozneje odločba odpravljena in vrnjena v ponoven postopek in odločanje (Kovač in Kerševan, Komentar ZUP, 2022, 1. knjiga, str. 312 in nasl.).

Zoper sklep o izločitvi na predlog stranke je dovoljena pritožba.

Oseba , ki ji po 42. členu ZUP ni dodeljen status stranke ali po 43. členu ZUP ni dodeljen status stranskega udeleženca v postopku, ne more zahtevati izločitev uradne osebe, saj je to procesna predpostavka po 37. členu ZUP, da lahko oseba sploh zahteva izločitev uradne osebe. Prav tako po 37. členu ZUP ne more izločitve zahtevati sama uradna oseba, je pa dolžna predstojniku predlagati lastno izločitev v primerih iz 35. člena ZUP.

Stranka, ki zahteva izločitev uradne osebe, mora navesti konkretne okoliščine, ki vzbujajo dvom o nepristranskosti. To pomeni, da mora predložiti dokaze, ki podpirajo njene trditve, denimo o sovražnosti. Dokazovanje lahko vključuje listinske dokaze, izjave prič idr. V skladu z načelom proste presoje dokazov (10. člen ZUP) organ lahko uporabi katerekoli dokaze in oceni predložene dokaze in presodi, ali so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o nepristranskosti uradne osebe.

Če organ ugotovi, da so dokazi zadostni za vzbujanje dvoma v nepristranskost uradne osebe, izda sklep o izločitvi te osebe iz postopka. V nasprotnem primeru zahtevo za izločitev zavrne, prav tako s sklepom. Po sodbi VSRS I Up 511/2004 z dne 2. 9. 2004 mora stranka, ki zahteva izločitev uradne osebe, dokazati obstoj okoliščin, zaradi katerih meni, da uradna oseba ni nepristranska in to v smislu objektivnega dvoma, ki bi nastal pri razumnem človeku. Npr. v izjemnih okoliščinah bi na primer uradna oseba izkazovala nenaklonjenost do stranke lahko tako, da bi kršila temeljne procesne postulate ali brez razloga zavlačevala postopek, pa bi se lahko to kazalo kot izločitveni razlog, sicer pa bi pod sovražnost lahko umestili recimo obstoječ zasebni pravni spor med uradno osebo in stranko. Pomembno je poudariti, da mora biti zahteva za izločitev utemeljena na objektivnih in preverljivih dejstvih, ki jasno kažejo na sovražnost med stranko in uradno osebo. Le tako se lahko zagotovi nepristranost in pravičnost upravnega postopka. Presojo, ali te okoliščine res vzbujajo sum v nepristranost uradne osebe, pa opravi upravni organ.