Organ mora pri odločanju strankam omogočiti, da zavarujejo in uveljavijo svoje pravice. Kadar stranka ne nastopa v postopku samostojno, njene pravice uveljavlja zakoniti zastopnik.

Ali in kdaj bi bilo smiselno v takšnem postopku zaradi skrbi za otrokove pravice zahtevati od skrbstvenega organa postavitev začasnega zastopnika, saj upravni organ, ki vodi postopek, v določenih primerih, ne more z gotovostjo vedeti, ali so si koristi otroka in staršev v nasprotju?

Kdo naj bo zastopnik (ali skrbnik) mladoletne osebe in kako ga določiti (oz. kje iskati) glede na vrsto problematike, saj se mladoletniku določa skrbnik zaradi neurejenih družinskih odnosov, torej ga zaradi interesa mladoletnika ni moč iskati med sorodniki?

Zakoniti zastopnik ima na podlagi predpisa in akta, ki ga izda pristojni organ, pooblastilo za zastopanje procesno nesposobne stranke. Mladoletne osebe po zakonu zastopajo starši. Pri zastopanju otrok le te zastopajo starši, razen če zakon določi drugače (145. člen Družinskega zakonika (DZ, Ur. l. RS, št. 15/17 in novele). Načelo varstva pravic strank v 7. členu ZUP določa, da mora organ pri odločanju strankam omogočiti, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice. Peti odstavek 47. člena ZUP pa določa, da če organ, ki vodi postopek ugotovi, da zakoniti zastopnik oziroma skrbnik varovanca ne zastopa osebe z dolžno skrbnostjo, potem lahko to vpliva na varovančeve pravice in pravne koristi v upravnem postopku. Zato ZUP nalaga organu, da med postopkom pazi na to, ali zakoniti zastopnik osebe, ki je pod skrbništvom, kaže potrebno skrbnost pri zastopanju. V nasprotnem primeru mora organ o tem obvestiti skrbstveni organ, ki mora postopati po DZ (glej Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 196-199).

Toda ne glede na navedeno, mora uradna oseba po določbah drugega odstavka 51. člena ZUP stranki s sklepom postaviti začasnega zastopnika v primeru, če ugotovi, da si koristi stranke in njenega zakonitega zastopnika nasprotujejo in da je postavitev pogojena z nujnostjo zadeve po izvedbi postopka. Odločitev mora biti takojšnja in ni upravičeno čakati. Če postopek ali dejanje ni nujen/o, pa organ na podlagi 269. člena DZ sam (z odločbo kot materialno-pravno vprašanje v primerih nasprotujočih interesov med mladoletniki in starši) postavi posebnega, t. i. kolizijskega skrbnika, nakar nadaljuje matični postopek. Torej organ ni upravičen niti po ZUP niti po DZ zahtevati postavitve zastopnika/skrbnika od drugega organa, postavi ga za potrebe tekočega postopka sam.


Če med sorodniki oziroma drugimi osebami, ki bi delovale v korist otroka, ni mogoče najti nikogar, ki bi bil skrbništvo voljan prevzeti, se po 244. členu DZ postavi za skrbnika center za socialno delo.