Upravni organ je v postopku za dodelitev pravice dobil anonimno prijavo, da stranka, ki je podala zahtevo za pridobitev pravice, ne izpolnjuje pogojev za njeno dodelitev. Upravni organ je prijavo obravnaval ter pridobil potrebne podatke za odločitev iz uradnih evidenc, ki so se ujemali s podatki v vlogi. Prav tako je bila stranka s strani upravnega organa seznanjena, da je zoper njo vložena anonimna prijava in da je vabljena na zaslišanje, da se izjasni o navedbah navedenih v anonimni prijavi, kar je stranka tudi storila. Stranka terja od organa povračilo potnih stroškov in nadomestilo za čas odsotnosti z dela.

Ali je upravni organ dolžan vabiti stranko, če se podatki iz uradne evidence ujemajo s podatki v vlogi ali zadošča, da se anonimna prijava preveri le iz uradnih evidenc? Ali je stranka upravičena do povračila potnih stroškov in nadomestila za čas odsotnosti z dela, v primeru, da gre za lažno prijavo?

Organ mora pri odločanju vedno svojo odločitev opreti na resnična dejstva, ki jih področni zakon opredeli kot pravno pomembna za podelitev pravice, po načelu materialne resnice (8. člen ZUP) in povezanem preiskovalnem načelu v ugotovitvenem postopku. Organ lahko prejme pobudo oz. opozorilo ali vlogo, ki je lahko tudi anonimna in vlagatelj želi obvestiti organ o tem, da obstajajo dejstva, ki škodujejo javni koristi. Organ takšne pobude ni dolžan vedno upoštevati, ampak sam presodi, ali je dejansko stanje res takšno, da škoduje javni koristi (po Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 277). Da pa to lahko presodi, mora preveriti vsaj z verjetnostjo izkazane navedbe prijavitelja. Organ je torej dolžan razčistiti, če morda navedbe stranke niso resnične, zato zahteve stranke, da se ji povrne stroške, ki so ji nastali zaradi sodelovanja v procesnih dejanjih, odrejenih, da bi organ preveril resnično stanje v zadevi, nikakor niso upravičene. Mora pa organ odrejati dejanja v postopku samo, če so potrebna - se pravi, da ustna obravnava z zaslišanjem stranke ne bi bila upravičena, če bi že na podlagi drugih dokazil organ z gotovostjo lahko pravico priznal.

V opisanem primeru organ po vpogledu v uradne evidence, kjer so bili vnešeni podatki enaki navedbam stranke v zahtevku, še ni mogel biti gotov o dejstvih, saj za podatke v uradnih evidencah velja, da se lahko dokaže nasprotno. Zato je bila ustna obravnava, dodatno z vidika načela zaslišanja stranke (9. člen ZUP), ne le potrebna, ampak neobhodna za zakonitost postopka in odločitve. Organ namreč sam določa, katera dokazna sredstva bo uporabil za ugotavljanje resničnega dejanskega stanja, pri tem pa mora dati stranki v skladu z načelom zaslišanja stranke možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe.