V upravnem postopku, uvedenem po uradni dolžnosti, je bila na podlagi področnega predpisa (npr. v postopku ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča) izdana odločba, s katero je organ odločil o obveznosti stranke. V času vročanja odločbe je stranka vložila vlogo, prek katere je že sama opravila obveznost, ki je sicer ni opravila v določenem roku v prvotnem postopku (npr. prijava na dejanskem naslovu). Obveznost je bila tako izpolnjena že s samim ravnanjem stranke, še preden bi do izpolnitve prišlo prek izdane odločbe oz. z izvršbo. Ali je treba zato izdano izreči za nično po tretji točki prvega odstavka 279. člena ZUP ali na podlagi 126. člena ZUP ugotavljati potrebnost uveljavljanja ničnosti iz razlogov javne koristi in ugotoviti, da je neškodljiva?

Kaj pa kadar upravni organ po uradni dolžnosti izda odločbo o naložitvi obveznosti, po določenem času pa stranka na pristojni upravni organ poda predlog/pobudo/zahtevek za prekinitev izvrševanja ukrepa. Kako postopati v postopku oz. kako obravnavati tak predlog?

Kako naj ravna upravni organ v primeru postopka začetega po uradni dolžnosti (npr. razveljavitev dovoljenja za prebivanje tujcu po Zakonu o tujcih), kadar je stranka še pred izdajo odločbe oziroma sklepa izpolnila obveznost, ki bi ji bila z izdajo upravnega akta sicer naložena (npr. v roku za prostovoljni odhod zapustiti območje Republike Slovenije, območje držav članic Evropske unije in območje držav, pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985)? Ali se lahko takšno dejanje stranke šteje za izpolnitev obveznosti iz izdane odločbe oziroma sklepa?

Upravni organ mora odločiti po dejanskem stanju v času izdaje odločbe prve stopnje (gl. 238. člen ZUP). Pri tem se trenutek izdaje veže na vročitev.

Če se dejstva o ravnanju stranke, ki bi kot obstoječa pred izdajo odločbe prve stopnje, pomenila podlago za ustavitev postopka v javnem interesu, spremenijo naknadno po izdaji odločbe (stranka izpolni obveznost, zaradi katere je bil postopek uveden in odločba izdana), to ne vpliva na njeno zakonitost. Ima pa izpolnitev obveznosti oz. novo dejstvo o tem vpliv na vprašanje (ne)potrebnosti izvrševanja oz. prisilne izvršbe izdane odločbe.

V danem primeru je najprej pomembno ugotoviti, ali je stranka izpolnila obveznost še pred izdajo, tj. vročitvijo odločbe o naložitvi obveznosti ali že prej, kajti od tega je odvisno postopanje organa. Če bi stranka izpolnila svojo obveznost še pred izdajo in vročitvijo odločbe, bi bilo potrebno postopek v skladu s četrtim odstavkom 135. člena ZUP ustaviti s sklepom. V nasprotnem primeru pa se pač izdana in vročena odločba ne more izpodbiti, le ne izvrši se prisilno. Če je bila obveznost stranke torej izpolnjena pred vročitvijo odločbe (čeprav po tem, ko je organ odločbo odpremil prek pošte stranki), je ta nezakonita. Taka odločba se odpravi na podlagi strankine pritožbe ali postopka obnove po uradni dolžnosti (prvi odstavek 237. člena ZUP in prva točka 260. člena ZUP).

Če pa je bila obveznost izpolnjena isti dan ali po vročitvi, je odločba zakonita, le da izdane odločbe in z njo naloženega ukrepa ni potrebno izvršiti prisilno prek organa. Mora pa organ v skladu z 290. členom ZUP zavesti dejstvo o izvršitvi kot uradni zaznamek v zadevi, z obrazložitvijo, da se izvršba po uradni dolžnosti ne izvede, saj je stranka že sama izpolnila obveznost.

Ničnost v danem primeru ne pride v poštev, ker neizvršljivost odločbe po 279. členu ZUP pomeni dejansko neizvršljivost v realnem svetu glede na zapis obveznosti v odločbi, ne le zaradi že izpolnjene obveznosti.

Postopanje organa v položaju, ko po določenem času stranka na pristojni upravni organ poda vlogo za prekinitev izvrševanja ukrepa, je odvisno od tega, ali:

*po področnem zakonu obstaja podlaga za uvedbo novega postopka presoje o morebitni prekinitvi ukrepa/obveznosti – tedaj se tako vlogo vzame kot predlog oz. pobudo oz. zahtevek za uvedbo postopka prenehanja ukrepa/obveznosti, seveda ob ugotovitvi relevantnih dejstev;
*področni zakon ne vsebuje določb o možnosti prenehanja ukrepa/obveznosti – po ZUP je tako mogoče že izdano odločbo odpraviti ali razveljaviti le prek pravnih sredstev, če obstajajo zakonski razlogi.
Tak predlog/pobudo/zahtevek je tako po ZUP oz. v večini primerov, razen če področni zakon določa drugače in vsebuje podlago za uvedbo novega postopka morebitnega prenehanja določenega ukrepa/obveznosti, potrebno zavreči s sklepom v skladu s 129. členom ZUP, zaradi že odločenega v zadevi (gl. četrto točko prvega odstavka).

Zoper tak sklep o zavrženju je dovoljena pritožba.

V skladu s tretjim odstavkom 60.a člena ZTuj-2 upravni organ v odločbi o razveljavitvi dovoljenja za prebivanje določi tudi deset dnevni rok za prostovoljni odhod, v katerem mora tujec zapustiti Republiko Slovenijo in tudi območje držav članic Evropske unije in območje držav, pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, razen če ta zakon določa drugače. Rok za prostovoljni odhod se ne določi tujcu, katerega prebivanje v Republiki Sloveniji pomeni nevarnost za javni red, javno varnost ali varnost države ali pri katerem obstaja nevarnost pobega ter tujcu iz petega odstavka 14. člena ZTuj-2. Na prošnjo tujca ali po uradni dolžnosti lahko pristojni organ iz utemeljenih razlogov določi 30-dnevni rok za prostovoljni odhod.

V skladu s šestim odstavkom 60.a člena ZTuj-2 upravni organ tujcu poleg roka za prostovoljni odhod določi tudi ukrep odstranitve tujca v skladu z 69. členom ZTuj-2 in ukrep prepovedi vstopa v Republiko Slovenijo in tudi v območje držav članic Evropske unije in območje držav, pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 v skladu s 67. členom ZTuj-2, razen če ta zakon določa drugače, za obdobje enega leta, ki pa se ne izvrši, če tujec zapusti državo v roku za prostovoljni odhod, razen v primerih, ko pristojni organ določi prepoved vstopa na podlagi šestega odstavka 55. ali petega odstavka 56. člena ali drugega odstavka 62. člena ZTuj-2.

Če je bila obveznost stranke zapustiti Republiko Slovenijo, območje držav članic Evropske unije in območje držav, pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, izpolnjena še pred izdajo in vročitvijo odločbe (čeprav po tem, ko je organ odločbo odpremil prek pošte stranki), se postopek ne more ustaviti, kot bi veljalo po siceršnjih določbah ZTuj-2 in ZUP v dispozitivnih postopkih, saj posledice ravnanja tujca ostajajo kljub njegovemu prostovoljnemu predhodnemu odhodu iz države. Ko UE vodi postopek razveljavitve dovoljenja, sta rok za prostovoljni odhod in odstranitev/prepoved vstopa postranski obveznosti zaradi razveljavitve, ki pa sta brezpredmetni, če je tujec prostovoljno odšel že pred izdajo odločbe, zato ne bi bili izrečeni oz. bi ne imeli nobenega pravnega učinka, saj ob odhodu tujca ta ne izkazuje več pravnega varstva, čeprav pa res pride do vpisa ukrepov na podlagi 14. člena Uredbe (EU) 2018/1860 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. novembra 2018 o uporabi schengenskega informacijskega sistema za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav (UL L 312, 7.12.2018, str. 1), ki predstavlja tudi podlago za izbris razpisanih ukrepov za vrnitev iz schengenskega informacijskega sistema (SIS); ta se na podlagi 3. člena Uredbe (EU) 2018/1860 brez odlašanja vnesejo v SIS po izdaji odločbe o vrnitvi. Če upravni organ že v postopku izdaje odločbe ali sklepa iz tretjega odstavka 60.a člena ZTuj-2ugotovi, da stranka (tujec) ne prebiva več na območju Republike Slovenije, območju držav članic EU in območju držav, pogodbenic Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, to je ugotovi, da je navedeno območje zapustil, torej roka za prostovoljni odhod, ukrepa odstranitve in ukrepa prepovedi vstopa po logiki stvari in v skladu z namensko (teleološko) razlago 60.a člena ZTuj-2 ne določi.



Opozoriti gre, pa da je odločbo treba vročiti za zaključek postopka, kar ob nedosegljivosti tujca pomeni javno naznanilo (94. člen ZUP).